Pisala mi je bralka Marija, priimek ni pomemben. Ura dospetja elektronske pošte kaže, da je bila za njo težka noč, polna duhamornosti, razmišljanj, depresivnosti. Da je komaj čakala pozdrava jutra. Kako tudi ne! »Oče je te dni dobil odločbo, da so ga upokojili v kategorijo 1. stopnje, višina izračunane pokojnine pa znaša 279,03 evra,« piše Marija. »Ne da ne bo mogel plačevati stanovanjskega kredita z mesečnim obrokom 360 evrov, še preživeti ne bo mogel! Vse življenje je garal kot črna živina, zdaj po možganski kapi, zaradi katere komaj hodi in ne more uporabljati leve roke, pa dobi pokojnino, s katero si še štrika ne more kupiti. Sramota! Kako je to mogoče? V kakšni državi živimo mi, ki delamo za to, da bi lahko svojim otrokom kaj zapustili? Kako se lahko na koncu zgodi, da nam država dodeli takšno pokojnino, da ne le ne moremo svojim otrokom ničesar pustiti, ampak nas morajo oni celo preživljati?!«
Marija, tudi mene je sram. Prav na današnji dan, 8. oktobra torej, pred natanko četrt stoletja, smo Slovenci dobili svoj denar. Tolar! Bili smo ponosni nanj, pomenil je zadnje dejanje naše osamosvojitve. V tolar smo verjeli, debela večina Slovencev je svoje prihranke naslednja leta hranila v novi, slovenski valuti. Za 32 tolarjev smo dobili eno nemško marko. Skoraj vsi Slovenci smo bili v nekaj letih milijonarji, resda tolarski, a vrednost svojega premoženja smo vendarle pretežno zapisovali s sedmimi številkami. Nakar nas je leto 2007 pozdravilo z euri. Z denarno enoto naše skupne Evropske unije. Milijonarji so večinsko izginili, za en euro je bilo treba odšteti 239,6 tolarja. Desetletje je torej tega, kar se nam pričakovanja postavljajo na glavo. Če smo se tistega leta 2007 bolj ali manj še prepirali o tem, ali naj nove novce poimenujemo in pišemo z euro ali z evro, jih je v letu 2016 vse več, ki namesto eurov ali evrov preštevajo cente.
Tudi Marija, še bolj njen oče. Verjamem, da sta bila oba tistega leta 1991 za samostojno Slovenijo, da sta bila ponosna, ko smo Slovenci dobili svoj denar. Vem pa tudi, da so bila njuna upanja in pričakovanja povsem drugačna od noči in juter, ki jih živita danes. Vsega četrt stoletja pozneje v samostojni državi Sloveniji.
