Marica se je dušila, a so jo imeli za simulantko

VELIKI KAL – Nekaj tako krotkega in skromnega in ponižnega je sedelo tam ob toplem ognjišču, nekaj, kar ne bi hotelo nikomur resnično nič žalega. Bila je videti kot travna bilka, s katero se že lep čas poigrava polarni veter. Naj počne, kar se mu zahoče, si misli, da bo le prijazen, da ji bo namenil toplo besedo, da je ne bo razočaral. »Kot me je zadnjič dežurna zdravnica v Ivančni Gorici!« je iz nje nenadoma planila neustavljiva ploha. »V 35 letih namreč še nisem doživela česa takšnega!« je kar brbotalo v sicer gostobesedni Marici Novak, nekoč delavki v tiskarni, od leta 1992 pa invalidski upokojenki, odkar je ostala ujeta v ujetništvu nenehnih bolezni: tumor, operacija kolena, obrabljena hrbtenica, alergije, težave z mehurjem, prenizek pritisk in ta večna vnetja žrela. Takrat tako močno kašlja in se duši, da pride do zraka le, če se močno potolče po prsnem košu, »takole,« je pokazala na tako plastičen način, da je še nas zabolelo. Takrat 57-letna Marica raje ne je, saj vse tako ali tako izbruha. Takrat ima še silne težave z vodo, ki ji zaradi krehanja uhaja. Ko se umiri, prestrašeno čaka na nov napad. Ta je prišel 13. januarja.

Dušilo jo je

Spet je kašljala, spet jo je dušilo. In spet ji je odtekla voda. Ampak Marica je trpežna ženička, pravi, da je raje doma kot pa po bolnicah, teh ima že vrh glave. V svojem nehipohondrstvu je zato poskušala potrpeti vse do 22. januarja, ko so jo v lečeči šišenski ambulanti čakale – preiskave za njeno alergijo. »Mislila sem si, bodo že čajčki pomagali …« Čeprav niso, je zdržala. »Le zakaj nisem že prej prišla, so me tam vprašali. 'Če ne bo nič bolje, boste morali v bolnico,' mi je dejal moj zdravnik,« se je spominjala. Že takrat so izvidi kazali, da je z njenimi pljuči vse v redu, da pa jo napada neka sila redka viroza. Ampak z njenim zdravjem, kot zatrjuje, res ni šlo na bolje. »Tako me je dušilo, da nisem mogla govoriti, tudi z otrokoma sem se sporazumevala le še po telefonskih sporočilih,« je pripovedovala.

V soboto, 24. januarja, je mož odšel delat. V samoti Velikega Kala je ostala sama. Poklicala jo je prijateljica iz Šentpavla: »Marica, kaj delaš?«

»Tako sem slaba, da še govoriti ne morem,« ji je komajda izrekla. »Pridem na kofe,« ji je dejala Ines.

»A boš šla k zdravniku?«

»Kaj pa vem, menda bom do ponedeljka že zdržala …«

Ines, ki je videla njeno klavrno stanje, je bila energična: »Hitro, peljala te bom k zdravniku!« In sta šli do najbližje dežurne ambulante – v Ivančno Gorico.

Super, nič vam ni!

»Ker nisem mogla govoriti, je tam pozvonila kar Ines, 'eno gospo sem pripeljala, duši se!'« V čakalnici menda ni bilo žive duše. »Res je. Vstopila sem. Do mene je prišla dežurna zdravnica. Že kmalu se mi je zgodilo nekaj, kar se mi še nikoli ni: zdravnice namreč ni zanimala ne moja zdravstvena izkaznica, ne to, da sem zbolela že 13. januarja, da sem bila samo dva dni prej pri svojem zdravniku, ne to, da sem se dušila, bruhala, da mi voda uhaja, nič, zdravnica me je kar tam na hodniku prijela za prst in izmerila kisik, zatem pa mi osorno, kot da si izmišljujem in sem največji simulant, dejala: 'Gospa, kaj pa mislite, da vam bom lahko pomagala?!'« Marica je zgroženo nadaljevala: »Zatem pa izpustila moj prst in dejala, 'super, nič vam ni.'« Naša sogovornica se še ni predala: »Rada bi rešilca, dušim se, voda mi uhaja!« Nakar naj bi jo zdravničine besede, ki so sledile, dokončno poparile in menda tako prizadele, da se je počutila ničvredno, razvrednoteno, zazdelo se ji je, kot da jo je nekdo po vseh teh letih trpečega ujetništva izenačil z živaljo, ki stoji v vrsti za zakol. »Dejala mi je, 'veste, to je gripa, pa saj jih je tako bolnih še tisoč v Ljubljani …'« Pa ji je Marica zabrusila – »veste kaj, mene prav nič ne zanima teh tisoč ljudi, mene zanima moje zdravje!« – in prizadeto, na robu živčnega zloma, zapustila ambulanto. »Nekdo, ki je moral toliko časa preživeti na bolniški kot jaz, najbrž že ni blefer, hipohonder ali simulant?!« Bila je tako jezna, da je jokala, da je celo pozabila taško, s katero je prišla. »Bila sem tako užaljena, skoraj dva tedna sem stiskala zobe in nisem šla k zdravniku, potem pa takšno obnašanje nekoga, ki bi ti moral ponuditi vsaj oporo. Četudi mi nekdo ne more ali ne zna pomagati, bi pričakovala vsaj, da je prijazen.«

Dežurni zdravnici je iz prazne čakalnice takrat ušla – pacientka Marica, ki je potrebovala (vsaj) pozornost. Ta je od Ines hotela še izvedeti, kdo je njen zdravnik in ali je res bolna. »Res je veliko bolna, zaradi vsega tega močno trpi, in sploh ne hodi veliko k zdravniku, obišče ga le, če je res nujno,« naj bi zdravnici povedala Ines.

Raje umrem!

Ko je Marica prišla domov, je za uzde poprijel njen Silvo. In poklical na 112. Takrat pa sta se znašla v slepi ulici. Oseba na drugi strani linije ga je povezala – z najbližjo dežurno službo. »Dober dan, moja žena je bila v Ivančni Gorici in so jo zavrnili,« je povedal. »A kaj, ko je bil ženski glas na drugi strani prav od te dežurne zdravnice, ki me je takoj spodbila, da to ni res, pa sem ji rekel, da se z njo res ne želim pogovarjat!« Odložil je slušalko. Čez 20 minut je spet pozvonilo. »Na drugi strani je bil moški glas. 'Dober dan, ste vi gospa Marica?' Sem. 'Lepo vas prosim,' mi je dejal, 'ali boste dovolili, da pride ta zdravnica k vam na dom?' Očitno so hoteli popraviti vtis ali pa jih je pekla vest,« je premišljeval Silvo. Še vedno sesuta Marica je imela vsega dovolj, z občutkom, da ji nekdo, ki ga ne želi več videti, kar naprej sledi, je ustrelila: »Četudi umrem, ne dovolim, da prihaja! Zaradi česar bo nekdo odgovarjal!« To je menda čez nekaj minut povedala tudi zdravnici: »Zahvaljujem se vam za prijaznost, toda to vas bo stalo, veste, prijateljica mi je šla na roko, me pripeljala k vam, tam pa ste se me obravnavali kot zadnjo rupo na sviralu, in zdaj bi k meni domov prišli? Ne, ne, jaz sem trmasta in od vas ne potrebujem prav nobene pomoči! 'Dajte, no, premislite, vas bom še poklicala,' mi je še rekla.« Nezaupljiva Marica, čisto na tleh, se seveda ni dala. Veliko raje je zaupala svojemu možu, s katerim sta že 35 let skupaj, ta jo je ob osmih zvečer potem odpeljal na urgenco in ves čas zmajeval z glavo – »ne, ne, to resnično ni bil pravi pristop, pacienta ja ne moreš ocenjevati le s pogledom, če mu pač ne zmoreš ali ne znaš pomagati, mu vsaj svetuj«!

»Tožila ne bom, ker nimam denarja, dolžna pa tudi ne bom ostala!« je zadnjič vrelo v Marici. Naposled se je le pozdravila. Na srečo ni bilo nič hujšega z njo, kar je ne nazadnje že takrat ugotovila dežurna zdravnica, ki zanesljivo ve, da je od kurative neprimerno boljša preventiva – prijaznost in topla beseda, eleganca in način.