Slovesnost pri Ruski kapelici konec julija je bila tudi velika priložnost za našo politiko in gospodarstvo, da okrepita sodelovanje s čedalje pomembnejšo, vplivnejšo in tudi bogatejšo Rusko federacijo. Četudi ruska delegacija pod Vršičem ni bila najvišjega ranga, se je prišel žrtvam k časovnji (kapelica po rusko) poklonit ves slovenski politični vrh s premierko Alenko Bratušek na čelu.
Da je Rusija Sloveniji potrebna kot voda Sahari, ni nič novega, prav tako, da izvozna podjetja ohranjajo našo državo pri življenju, politika pa je v tem trenutku zgolj problem. Kot je znano, je Janez Janša 2007. pokvaril slovensko-ruske odnose z nepričakovano odpovedjo udeležbe na sanktpeterburškem gospodarskem forumu, kjer bi se moral sestati z Vladimirjem Putinom. Janševa SDS je 2009. tudi nič kaj diplomatsko nasprotovala imenovanju Dokuja Zavgajeva za ruskega veleposlanika pri nas, vse to pa so stvari, ki jih Rusi zlepa ne pozabijo. Zato se moramo zdaj toliko bolj truditi, če želimo biti prijatelji in sodelovati z velikimi slovanskimi brati.
Roko na srce, kakšne velike zgodbe in preboja v Rusiji nam razen Krke in Leka v dveh desetletjih ni uspelo izpeljati
Ta dva ustvarita približno polovico naših prihodkov (v Leku so to pravzaprav prihodki švicarskega Sandoz-Novartisa) v Rusiji, kar pomeni okroglih 400 milijonov evrov. Štirideset odstotkov ustvarijo skupaj Iskratel, Helios in Riko, na čelu katerega je eden najpomembnejših Slovencev, ko gre za gospodarske odnose z Rusijo, Ribničan Janez Škrabec, ki je tudi predsednik slovensko-ruskega poslovnega sveta. Vsi drugi, na stotine jih je, ustvarijo deset odstotkov; kar pomeni, da Slovenija v Rusiji ne dosega niti milijarde evrov dohodkov.
Med uspešne slovenske poslovneže v Rusiji lahko štejemo tudi Celjana Aljošo Ivančiča. Aljo je bil, ko je študiral ekonomijo v Ljubljani, tudi vnet akrobatski smučar, ki smo jim včasih rekli hotdogarji. To bi ga lahko, ko je na Durmitorju med služenjem domovini učil smučati oficirje in sam na tekaških smučkah grdo padel, stalo tudi življenje, z zlomljeno hrbtenico bi lahko pristal na invalidskem vozičku, odnesel pa jo je, po večmesečnem zdravljenju na sloviti VMA (vojna medicinska akademija) v Beogradu, brez posledic. Pozneje je služboval pri pokojnih Smeltu (poslovnih veščin se je učil pri Petru Riglu) in Iskri, danes pa je tesni prijatelj velikega šefa ruskega energetskega giganta Gazproma Alekseja Millerja. Ob njegovih obiskih Slovenije, ko se pogovarjajo zlasti o Južnem toku, je čisto zraven Putinovega človeka iz Sankt Peterburga. Ivančič je tudi podpredsednik majhne in razmeroma neznane kranjske Comite, ki je kot prvo naše podjetje sklenilo posel v sklopu projekta Južni tok. Predsednik te je še en slovenski poslovnež v Moskvi, kjer je bil pred nekaj desetletji predstavnik velike Iskre, Danilo Duraković. Takrat je spoznal kopico visokih partijskih aparatčikov blizu Kremlja, danes silno pomembnih in bogatih poslovnežev. V nasprotju z Aljošo se Danilo manj izpostavlja v javnosti, se pa zviti Levantinec v Moskvi, kjer ima že dolgo svojo firmo, odlično znajde. Na roke mu gre tudi to, da je Rusom ne samo slovanski brat, ampak tudi, da je iste vere – pravoslavne.
Krki, ki je v Rusiji prisotna že več kot štiri desetletja, je pot še v Sovjetski zvezi utrl legendarni Miloš Kovačič, njegovo delo pa že skoraj desetletje več kot uspešno nadaljuje zdajšnji prvi mož Jože Colarič. Kovačič in Colarič sta si sicer popolni nasprotji: prvi je bil gromovnik in bonvivan, vedno v središču pozornosti ter obdan s spremljevalci in tudi mičnimi spremljevalkami, drugi je resen in strog poslovnež, deloholik, ki mu ni para. Obema pa je skupen poslovni uspeh, kakršnega ni v slovenskih razmerah.
Danes ima Krka na tem velikem trgu dve podjetji – eno za distribucijo izdelkov, drugo je proizvodno-distribucijski center. Prav tako ima v Moskvi predstavništvo, ki opravlja marketinške dejavnosti. V vseh treh enotah je zaposlenih več kot 1000 ljudi. S svojo tovarno Krka-Rus, ki ima status domačega proizvajalca in v kateri proizvede skoraj 30 odstotkov celotne Krkine prodaje v Rusiji, sooblikuje razvoj farmacevtske industrije. Zdravila aktivno trži na celotnem ozemlju Ruske federacije od Kaliningrada do Vladivostoka.
Slovenija si želi, da bi tudi Rusi prišli k nam, a smo tudi pri tem hudo nerodni in neprepričljivi
Tako nam je uspelo pritegniti ruski kapital le v industrijo jekla, kjer je rusko podjetje Dilon lastnik nekdanjih železarn na Jesenicah in Ravnah, prvi človek Sija pa naš Tibor Šimonka. Prekmurca, ki je, vsaj uradno, najbolje plačani slovenski menedžer, ruski lastniki plačujejo milijon in dvesto tisoč evrov bruto na leto.
Bistveno drugačna zgodba je nakup Term Maribor, kamor so ruski poslovni tretjekategorniki in sumljivi fičfiriči prišli v kdove čigavem imenu le oprat denar. Odkar so lastniki, jim je uspelo hotel Habakuk popolnoma uničiti: od nekdaj elitnega hotela s petimi zvezdicami jih ima komaj še tri.
Nekaj pa se je vendarle zgodilo. Največja ruska banka Sberbank je lani kupila avstrijsko Volksbank in s tem postala tudi lastnica slovenskega dela te banke. Sberbank prihaja v prostor srednje in vzhodne Evrope z velikanskim kapitalskim zaledjem in ambicijo postati najuspešnejša v regiji. Naše banke ruskih bankirjev ne zanimajo, pravijo, da so drage, našim bankirjem ne zaupajo. Prvi človek Sberbanke je še en mož iz Putinovega sanktpeterburškega klana, prav tako kot Gazpromov Miller nemškega rodu – German Gref. Zanimivo, da Rusi direktorja slovenske Volksbank niso zamenjali, še naprej je to Avstrijec, sicer koroški Slovenec Gašpar Ogris Martič. Res pa je, da so mu dodelili ruskega prokurista, za kontrolo, kakopak.
Krkina ruska zgodba in Kovačič
Farmacevt Meloš Kováčič, kakor izgovarjajo njegovo ime Šentjernejci, je bil rojen 1934. v Šentjerneju. Na prvo poslovno pot v tujino, tako pravi, se je iz Novega mesta odpravil v Moskvo. Uspelo mu je priti do človeka, ki je odločal o nakupu zdravil za vso Sovjetsko zvezo. To pa ni bil nihče drug kot mož, ki ga je Kovačič kakšno leto prej vozil po Sloveniji, ker se na kongresu jugoslovanskih farmacevtov nihče drug ni hotel ukvarjati z rusko delegacijo. Krkino prvo naročilo za Sovjetsko zvezo je bilo vredno kar milijon dolarjev, celotna jugoslovanska farmacevtska industrija pa je tedaj izvozila le za 300.000 dolarjev na leto. Ko je Sovjetska zveza izrazila željo po najkakovostnejšem ameriškem antibiotiku proti vnetju ledvic garamicinu, se je Kovačič lotil akcije: namesto dragega ameriškega originala je kupil osemkrat cenejšo kopijo zdravila na Kitajskem in ga z nalepko Made in Yugoslavia prodajal v države SEV. Ko je Krka po razpadu Jugoslavije izgubila licenčna partnerstva, je prešla na lastno proizvodnjo generičnih zdravil. Čedalje bolj se je širila na vzhod, zlasti v Rusijo in na Poljsko. Postala je največji slovenski izvoznik v Rusko federacijo in tretji največji dobavitelj zdravil za to veliko tržišče. Tovarno Krka v bližini Moskve je odprla leta 2003.
