LJUBLJANA – Včeraj je državni zbor poleg predloga rebalansa proračuna obravnaval tudi novelo zakona o izvrševanju proračuna in predlog zakona o ukrepih za uravnoteženje javnih financ občin. Drži, če je vlada premierja dr. Mira Cerarja po eni strani presodila, da bo še najbolje, če bo letos z novelo zakona o izvrševanju proračuna odločno zmanjševala količino denarja, ki so ga občine doslej prejemale iz državne blagajne, se je po drugi strani odločila, da bo občinam sicer omogočila dodatno zadolževanje, vendar samo za sofinanciranje evropskih kohezijskih projektov. Po novem naj bi se tudi država, ko in če bo tako hotela vlada, lahko spet oziroma še dodatno zadolžila. Državna sekretarka finančnega ministrstva mag. Mateja Vraničar je sicer že pred včerajšnjim nadaljevanjem izredne parlamentarne seje pojasnila, da možnost zadolževanja ne pomeni, da v vladi in finančnem ministrstvu že razmišljajo, da bi to storili (da bi nas v kratkem dodatno zadolžili). Ne, vlada naj bi si s takšno zakonsko spremembo zgolj želela zagotoviti možnost aktivnejšega upravljanja javnega dolga. No, ker pa imamo Slovenci pregovor, ki pravi, da se tisti, ki ga enkrat piči kača, pozneje boji celo zvite vrvi, se marsikomu v tem hipu najbrž zdi, da pomirjujoča pojasnila Vraničarjeve zelo spominjajo na komentar finančnega ministra dr. Dušana Mramorja o domnevnih nepravilnostih pri sanaciji slovenskih bank. Mramor je namreč najprej poudaril, da želi biti pri komentiranju previden, saj celovite ocene o tem, zakaj se je bančna luknja polnila tako, kot se je, ne more dati. Takoj za tem pa je samopašno zatrdil, da ve, da so bili vsi postopki ustrezni, pravilni in primerno pravno podkovani. Kako lahko to trdi, če pa meni, da celovite ocene o tem ne more dati? Enako kot morda le on ve, komu bi zaradi polnjenja črne luknje v slovenskem bančnem sistemu z milijardami slovenskih davkoplačevalcev lahko danes postavljali vsaj spomeničke. Spomeničke? Ja. Minister Mramor je v zadnjih dnevih uporabil tudi nadvse zanimivo metaforo: namignil je namreč, da se strinja z visokim uradnikom Evropske komisije, ki naj bi mu v Bruslju dejal, da bi morali v Sloveniji (vsem) tistim, ki so najbolj zaslužni za to, da so se slovenske banke reševale natanko tako, kot so se, postaviti vsaj majhne spomeničke, ne pa da jih blatimo oziroma razglašamo tako rekoč za kriminalce. Ne, žal ni povedal, komu bi ga on najprej postavil.
In kaj je v zadnjih 24 urah še najbolj burilo domišljijo vsem, ki slovenskim političnim lisjakom in mačkonom nasedajo s tolikšno lahkostjo, kot je v Collodijevi pripovedki Ostržek nasedel lisici Zvitorepki in mačku Brljavu? Natanko tako: najbolj naivni slovenski državljani so bili prvi, ki jih je začelo skrbeti, ali je Desus čisto zares pripravljen uresničiti grožnjo in zapustiti koalicijo ter ali bi temu lahko sledila celo »prvovrstna« (?) vladna kriza. Desusovi glavni govorci so bili, bi lahko rekli, zelo jasni: če do začetka glasovanja o predlogu rebalansa ne bi dobili zagotovila finančnega ministra Mramorja (no, lahko tudi »le« zagotovilo premierja Cerarja), da bo vlada spoštovala tisto, kar je bilo dogovorjeno ob sklenitvi koalicijske pogodbe (da bo vlada dopustila uskladitev pokojnin, če bo povečanje bruto domačega proizvoda v minulem letu večje od 2,5 odstotka), so ponavljali, njihovih deset poslancev najbrž ne bo podprlo rebalansa. Desus je Mramorju in Cerarju tudi ponudil, da bi valorizacijo uskladitve opravili še letos, sredstva zanjo pa potem zagotovili v proračunu za leto 2016 in jo, če bo treba, začeli uresničevati z januarjem prihodnjega leta.
Kot da že sam Desus ne bi bil dovolj nadležen (boleč) trn v Mramorjevi peti, je v vladno žerjavico pihnila še Združena levica z nasprotovanjem zakonskemu določilu, s katerim naj bi črtali možnost dodatnega zadolževanja za morebitno urgentno zagotavljanje denarja za nemoteno izplačevanje pokojnin, če bi na temu namenjenih proračunskih postavkah zmanjkalo sredstev. In kako so iz vlade odgovorili Združeni levici? Pojasnili so, da je načrtovanje zagotavljanja sredstev za pokojnine več kot dovolj natančno in da zato ne potrebujemo nobenega dodatnega varovala.
Je Dragonjeva napoved dobra novica?
Nečesa prav gotovo ne kaže prezreti, kaj šele omalovaževati: državni sekretar ministrstva za finance, nekdanji gospodarski minister Metod Dragonja, ki v vladi in koaliciji danes koordinira usklajevanje glede bodoče strategije upravljanja državnih naložb – končna različica te strategije naj bi bila pripravljena v prihodnjih (približno) treh tednih –, je takole napovedal: »Ključni poudarek želimo nameniti potencialom za rast in razvoj podjetij ter doseganju načrtovanih rezultatov. To bo strategija upravljanja, ne zgolj strategija privatizacije.« A kaj drugega je še povedal? Da bo država postopoma privatizirala vse banke, saj smo to obljubili Evropski komisiji: »Razen banke SID, ki ima posebno vlogo, bomo vse v celoti privatizirali, za NLB pa ostaja možnost, da država ostane v njej kot manjšinski delničar.«