Klavdijo Markež si bomo zapomnili kot tisto ministrico, ki je (enako kot Igor Maher v času vlade Alenke Bratušek) odstopila že po prvih petih dnevih ministrovanja. Če podaljšani vikend sploh lahko smatramo za ministrovanje. Nekateri pa bi nas zdaj radi prepričali, da je premier Miro Cerar (ker mu je Markeževa zaradi plagiatorstva pri pisanju magistrske naloge ponudila odstop?) tako rekoč junak. Nalijmo si čistega vina: Cerar zgolj zaradi njenega odstopa ne more biti junak. Ker je prav on imel največ zaslug za to, da je kandidirala za ministrico za izobraževanje. Marsikdo bi mu lahko že vnaprej naštel več razlogov, zaradi katerih bi bilo bolje, da Klavdija Markež ne bi kandidirala. Če bi Cerar znal oziroma hotel poslušati. Mar niso vsi mediji opozarjali na te razloge? So.
Toda on je ne glede na to presodil, da je Markeževa najprimernejša za naslednico Stanke Setnikar Cankar. Čeprav je Damoklejev meč visel že tik nad njeno glavo, je Cerar v državnem zboru hvalil njeno politično in strokovno kompetentnost. Če je to res le naivno verjel, je kot premier še toliko bolj odgovoren. Tako kot je odgovoren za izbiro vseh štirih svojih kandidatov za gospodarskega ministra. Najprej je predlagal Ervina Pfeiferja, a je po nekaj urah predlog umaknil. Potem je predlagal Jožefa Petroviča, ki je po slabem mesecu odstopil zaradi očitkov o sodelovanju pri kartelnem dogovarjanju. Zato se je odločil za Gojka Koprivca. A je Koprivc kmalu sporočil, da se želi umakniti iz zdravstvenih razlogov. Šele v četrtem poskusu je Cerar »junaško« izbral zdajšnjega ministra Zdravka Počivalška. Ne, farsa s kandidaturo Markeževe ni nikakršen sui generis pojav, je žal samo še ena izmed kadrovskih fars Cerarjeve vlade. Spomnim se, kako pomenljivo in pronicljivo je svojčas Blaži Cedilnik uspelo v zapisu o Edvardu Kocbeku, naši (ne)pravni državi in nas kot zrelih hruškah povezati dve ljudski modrosti, dva (iz)reka. Najprej je opozorila, kako se Slovenci velikokrat tolažimo, češ da gre osel le enkrat na led. Potem pa je zadela še žebljico na glavico: »Če prodaš dušo hudiču, jo pride prej ali slej iskat. Brez pardona.« Oboje očitno velja tudi za naše ljube oblastnike.
