ŠKOFJA LOKA, RADOVLJICA – Kdaj ste bili zadnjič v kinu? Pa ne v takem ogromnem in sodobnem, ki združuje več dvoran, pred katerimi je prodajalna pokovke in kaj vem še česa. Kdaj ste bili v majhnem, podeželskem kinu? V takem z enim platnom, kjer ti operater najprej za nekaj evrov proda vstopnico, ti jo pred vhodom v dvorano odščipne in nato odhiti v svoje prostore predvajat film? Če niste bili, pa ste si zaželeli kanček nostalgije, bo treba nemara pohiteti, kajti tovrstnim ostankom preteklosti se ne obeta nič kaj lepa prihodnost. Dobro obveščeni pravijo, da bodo digitalni nosilci zdaj zdaj izpodrinili 35-milimetrske filmske trakove. In ker ima okoli 50 manjših slovenskih kinematografov zgolj naprave za predvajanje takšnih trakov, denarja za nakup sodobne (in hkrati precej drage) opreme pa ni, se je prihodnost predvajanja novejših filmskih izdelkov v majhnih krajih znašla pred veliko negotovostjo.
Posodobitev tehnologije
Jakob Kenda, direktor Linhartove dvorane Radovljica, kjer še vedno predvajajo filme na 35-milimetrskem traku, pravi, da cene digitalnega projektorja segajo od več deset tisoč evrov pa vse tja do sto tisočakov: »Temu je treba prišteti še prilagoditev kinodvorane sodobni tehnologiji, zaradi česar se cena prehoda s predvajalnikov 35-mm filmov na digitalno tehnologijo krepko poveča.« V Linhartovi dvorani si je 333 filmskih projekcij lani ogledalo 13.500 ljudi, zato so distributerji ravno ta mali kinematograf uvrstili v sam vrh. Radovljiška dvorana je ena redkih, ki bo predvidoma že prihodnji mesec bogatejša za digitalni kinoprojektor. Kenda pojasnjuje, da je posodobitev stala več kot 100.000 evrov: približno desetino denarja so dobili na razpisu Slovenskega filmskega centra, okoli 60 odstotkov sredstev je prispevala radovljiška občina, preostanek so dali iz lastnega žepa. »A mi smo med redkimi manjšimi kinematografi, ki nam je že uspelo preiti na digitalno tehnologijo,« se sogovornik zazre v negotovo usodo manjših kinodvoran.
»Lani smo od distributerja dobili opozorilo, da po letu 2015 ne bo več klasičnih, 35-milimetrskih filmov. Toda nekaterih, tudi z oskarji nagrajenih novih filmov že danes ne moremo dobiti na takšnem traku. Distributerji so nedavno začeli opozarjati, da že od 1. julija ne bodo več klasičnih, 35-milimetrskih kopij. Kaj bo po tem z majhnimi kinodvoranami, ki niso opremljene s sodobno tehnologijo, ne vemo,« še pravi Jakob Kenda in opozarja, da se utegnejo težave nakopičiti tudi v večjih kinematografih, ki (še) nimajo vrhunske opreme.
Konec starih kolutov
Izpodrivanje klasičnih kolutov je nemalo skrbi prineslo tudi škofjeloškemu Kinu Sora, kjer trakove vrtijo na pol stoletja starih Iskrinih projektorjih. »Lani se na razpis Slovenskega filmskega centra za digitalizacijo kinematografije nismo prijavili, se bomo pa letos. Hkrati računamo, da nam bo na pomoč priskočila občina, saj utegne posodobitev naše dvorane, ki tukaj deluje od leta 1960, stati okoli 70.000 evrov,« je pojasnila Tea Oblak, direktorica loškega kina, kjer si je predstave lani ogledalo 5500 obiskovalcev. »To je več kot leto prej. Predvsem se je povečalo zanimanje za art filme,« na žarek upanja, ki ga tesno obdaja negotovost, opozori sogovornica.
»Že nekaj časa govorijo, da 35-mm trakov ne bo več. Vprašanje je, kdaj se bo to tudi zgodilo,« potrdi Dino Muratović, kinooperater v jeseniškem kinu, ki deluje v prostorih Gledališča Toneta Čufarja. Na Jesenicah, kjer 35-mm trakove vrtijo na več kot 30 let starih projektorjih, so leta 2000 obnovili dvorano in vanjo prinesli predvsem boljši zvok. Nekaj let so ob petkih, sobotah in nedeljah predvajali po dva filma na dan, nato pa je število kinopredstav počasi, a vztrajno začelo padati. Resne, nekomercialne filme zdaj vrtijo le enkrat na teden, pa še to zgolj med septembrom in decembrom. Vse leto pa – sicer na vsakih 14 dni – ob sobotah in nedeljah na svoj račun pride jeseniški naraščaj, saj se na platnu menjavajo (največkrat sinhronizirane) risanke. Jeseniški projektor (in verjetno bi v bližnjih in malce oddaljenih krajih našli še katerega s podobno usodo) tako večino dni v letu sameva.
Zrejo v negotovo prihodnost
Po dostopnih podatkih je v Sloveniji okoli 50 manjših kinematografov, približno polovica jih je vključenih v Art kino mrežo Slovenije, ki zadnjih nekaj let »združuje slovenske kinematografe, prikazovalce kakovostnega in umetniškega filma«. Predstavniki te po vsej Sloveniji razpredene mreže so se ta teden zbrali na redni letni skupščini v Škofji Loki. Beseda je tekla tudi o prehodu na digitalno tehnologijo in prihodnosti majhnih kinematografov.
Skromna sredstva Slovenskega filmskega centra
Za digitalizacijo slovenske kinematografije je Slovenski filmski center (sicer naslednik Filmskega sklada Republike Slovenije) lani razpisal skoraj 53.000 evrov. Kot so nam povedali poznavalci cen, je to dovolj zgolj za polovico posodobitve ene same dvorane. Kot so včeraj pojasnili v Škofji Loki, so sredstva na natečaju lani dobili v Domžalah, Izoli in Radovljici, z lastnimi sredstvi pa so kinodvorane obnovili v Zagorju in Cankarjevem domu. Letos naj bi digitalne projektorje kupilo še osem dvoran, prav toliko predvidoma prihodnje leto, so povedali v Loki. Na Jesenicah, kjer 35-milimetrske trakove vrtijo na več kot 30 let starih projektorjih, so leta 2000 obnovili dvorano in vanjo prinesli predvsem boljši zvok.
