Manca sanja o moškem, ki ji je podaril življenje

NOVO MESTO – Zamišljeno se zazre v računalnik. Klika po miški, kot da nekaj išče, naposled se nasmehne. »Aha, tukaj je, pridite pogledat,« reče. Pokaže sliko ranjenega leva, čez katero se razteza napis: Ne sramuj se brazgotin. Pomenijo samo, da si bil močnejši od tistega, kar te je hotelo prizadeti. »To je moj moto!« ponosno pove 32-letna Manca Peček iz Novega mesta, ki je pred kratkim preživela presaditev srca.

Nedolžna viroza

Človek ob pogledu na simpatično Dolenjko nikoli ne bi pomislil, da je njeno življenje pred kratkim viselo na nitki. A mamica tri leta in pol starega Patrika je borka, kakršne ne srečaš vsak dan. »Rečeno mi je bilo, da naj bi težave izvirale iz časa nosečnosti, čeprav tega zdravniki nikoli niso potrdili. Kmalu po porodu sem začela bolehati. Kadar koli sem šla k svoji zdravnici, me je odslovila, češ da je samo prehlad ali nedolžna viroza. 'Čajček, lekadolček, počivček, pa bo bolje,' je venomer ponavljala. A po devetih mesecih me je sesulo.«

Zgodilo se je prav na Mančin 30. rojstni dan, to je 2. aprila 2012. »Vso noč sem sedela na postelji, ker me je vse tako bolelo. Stiskalo me je, grlo mi je zateklo, kašljala sem in hropla. Zbudila nisem nikogar, ker nisem hotela razburjati domačih.« Mama Mojca ob teh spominih kar zavzdihne. »Če bi jo videla že ponoči, bi jo takoj peljala na urgenco. Tako pa sem jo šele zjutraj. Takšna je ta naša Manca, nikoli ne tarna.«

Ko je prispela na novomeško urgenco, je medicinsko osebje zelo hitro ukrepalo. »Praktikantka me je samo ošvrknila s pogledom, pa je videla, da je res hudo. Povedali so mi, da je bilo takrat že zelo na meji, šlo je za minute. Prva diagnoza, ki so mi jo postavili: pljučnica v zadnjem stadiju.« Izkazalo se je, da je imela to bolezen že ves čas, ko jo je osebna zdravnica odslavljala. »Seveda sem jezna nanjo, pa še kako! Če zdaj samo pomislim, da bi mi lahko prihranila vse to trpljenje. Pa ne samo meni, predvsem mojim domačim...« pove s tršim, za Manco neznačilnim tonom. Da bi ukrepala zoper njo, ne razmišlja. »Čeprav, priznam, me je včasih strah, da bi zaradi nje nastradal še kdo.«

Na dan tudi 
do 42 tablet!

Pečkova je bila urgentno sprejeta na infekcijsko kliniko, kjer je ležala nekaj dni. »Na začetku je bila v takšnem stanju, da res nismo vedeli, ali bo preživela. Najtežje je bilo, ko se je začela poslavljati. Navodila mi je dejala, kakšen naj bo pogreb – da noče sveč in cvetja, naj raje naredimo piknik,« se s solznimi očmi spominja mama Mojca.

Dvanajstega aprila ji je kardiolog dr. Gorazd Plevnik, za katerega Manca najde same lepe besede, sporočil, da je pljučnica pustila hude posledice na srcu – bolezni se reče srčno popuščanje – in da je mogoče, da bo potrebna presaditev. »Takrat sem bila sveto prepričana, da se moti. Jaz, stara komaj trideset, vedno aktivna, maserka po poklicu in tako radoživa. Ni mi šlo v račun, da bi bila lahko tako hudo bolna. Priznam, sploh jim nisem verjela.« Njena mama je bila že od začetka v večjih dvomih: »Ko me je na stopnicah srečal primarij novomeške kardiologije dr. Iztok Gradecki, mi je omenil, da ima Manca morda tumor na srcu. Občutek, ko slišiš kaj takšnega, je nemogoče opisati.«

Sledili so meseci preiskav, Manca je večino časa preživela na kardiologiji v Ljubljani. »Povedali so mi, da bodo poskušali čim dlje ohraniti moje matično srce, zato so me ves ta čas zdravili le s tableti, na dan sem jih vzela tudi do 42! Junija lani so mi potem sporočili, da bodo vstavili spodbujevalnik, to je bila moja prva operacija na srcu, ki sem jo uspešno prestala.« Nato si je privoščila krajši oddih na morju, a so jo že med tem urgentno vpoklicali nazaj v bolnišnico.

Notranji boji

»Bilo je 25. avgusta, ko sem se ponovno zglasila na Kliničnem centru v Ljubljani. Nikoli ne bom pozabila obraza zdravnice, ki nama je z mamo povedala, da se presaditvi ne bom mogla izogniti. Kar bleknila je, kot da bi mi povedala nekaj čisto vsakdanjega. Takrat sem prvič jokala, takrat sem prvič zares dojela, kako resno je...« ji zamolkne glas. »Pri meni niti solz ni bilo, nič. Samo šok,« se spominja Mojca.

Manca tisto noč ni spala, razmišljala je, kaj naj stori, zjutraj pa je zdravnikom sporočila, da se je odločila za transplantacijo. »Papirjev nisem brala, ker jih nisem hotela. Pač tam podpišeš, da je poseg na lastno odgovornost. Kakšni so možni scenariji? Ne, nisem hotela vedeti.« Sledilo je mučno čakanje na ustrezen organ. »Veliko sem se ukvarjala s tem, kdo bo darovalec. Najbolj grozna se mi je zdela misel, da zdajle še živi, da je srečen, da se mu še sanja ne, da bo umrl.« Kdaj točno bo dobila novo srce, niso mogli napovedati. »Jaz sem si želela le, da bi bila za sinov rojstni dan, ki ga ima na začetku januarja, spet doma. To je bil nekako moj cilj. A z gotovostjo nisem mogla vedeti ničesar.«

Petindvajsetega septembra so jo zbudili že ob petih zjutraj. »Nič mi ni bilo jasno, kaj me sestra spravlja pokonci ob tako nenormalni uri. Sem jo spraševala, kaj ji je, pa ni hotela nič povedati. Potem pa me je prešinilo: 'A je srce? A je srce?' Le odkimavala je, sama pri sebi pa sem že vedela, da je to. Bila sem srečna. Res srečna. Strahovi so se razblinili, verjela sem, da bo vse okej,« se usodnega jutra spominja Manca. S kakšnim optimizmom se je podala v to, priča tudi SMS, ki ga je takrat poslala svojim najbližjim in jim tako sporočila, da je nared za operacijo: »Prišel je moj dan! Danes bom dobila nov srček! Zdaj odhajam na priprave, potem pa tekom dneva na transplantacijo. Čisto sem vesela. Bodi še ti za mene.«

Operacija je uspela. Čeprav je sledilo dolgotrajno in boleče okrevanje, se Novomeščanka zdaj vsega spominja z veliko hvaležnostjo. »Predvsem sem se nehala obremenjevati. Neizmerno čutim tega človeka, ki mi je daroval srce. Prepričana sem, da je bil moški, dobrovoljen in dobrosrčen moški, ker o njem velikokrat sanjam. Težko pojasnim, ampak res ga čutim.«

»Kar nekaj časa smo potrebovali, da smo se je navadili. Po operaciji se je namreč precej spremenila. Od banalnih stvari – prej, recimo, je oboževala piščanca, zdaj ga sploh ne mara – do karakternih lastnosti. Se mi zdi, da je še bolj nasmejana, kot je bila že prej, in verjamem, da je bil to tudi značaj njenega darovalca,« je povedala Mojca, njena hčerka, ki s svojim neverjetnim pogumom res v hipu očara, pa je sklenila: »Oh, res sem mu hvaležna. Tako sem mu hvaležna.«