Manaslu je vzel Nejca, zdaj pa še njegov grob

LJUBLJANA – »Natančno vem, kje sem takrat v kamenje bočne ledeniške morene zasadil križ,« je bil pozno jeseni leta 1996 prepričan alpinist Viki Grošelj, ko je peljal družino soplezalca in prijatelja Nejca Zaplotnika na njegov grob pod 8156 metrov visokim himalajskim orjakom Manaslujem. Ko je skupina popotnikov takrat prišla na zgornji konec jezera, kjer se je vanj s pošastnim grmenjem sesuval ledenik izpod gore, in čezenj višje na grobljo, je bilo že od daleč videti iz vej tamkajšnjih viharnikov zbit križ, ki so ga od spomladi leta 1983 le nekoliko nagnili vetrovi. Skoraj dve desetletji od tega obiska na grobu kranjskega častnega občana, ki so mu pred stavbo domačega planinskega društva postavili spomenik, se je ob 40-letnici prvih slovenskih vzponov na vrh 8463 metrov visokega Makaluja odpravila v Nepal spominska odprava nekaterih alpinistov, ki so pred desetletji sodelovali v makalujski odpravi, in sklenila obiskati tudi Zaplotnikov grob. Vsaj četrtič je bil na teh poteh do Manasluja Viki Grošelj, ki je nad zgornjim bregom jezera Thul Nagi brez besed ostrmel: tam, kjer je v robni ledeniški grušč davnega dne zasadil križ, je bilo čezinčez le skalovje, ki ga je kdo ve kdaj prinesel ledenik, o grobu pa ne duha ne sluha.

Slovenski gorniki so pregledali dobršen del ledeniških kamnitih nanosov, da bi morebiti našli kakšno sled groba, a je bil njihov trud zaman. Nadejali so se tudi, da bi morda našli kakšno sled za Zaplotnikovim plezalskim tovarišem Antejem Bućanom, ki ga je leta 1983 enako kot Nejca ubil snežni plaz, vendar je gora zakrila prav vse sledove tragedije, ki jo je povzročila.

Imeni v granitni skali

Aprila 1983 je Planinsko društvo Mosor iz Splita organiziralo alpinistično odpravo na Manaslu, na katero so Dalmatinci povabili izkušena slovenska alpinista Grošlja in Zaplotnika. Še zdaj velja, da je odprava uspešna, če uspe na ciljni vrh priplezati vsaj en član, če pa bi s slovenskim plezalcem prišel na vrh še kateri od Splitčanov, bi bil to seveda popoln uspeh. Te načrte je preprečil snežni plaz, ki je 24. aprila odnesel Zaplotnika in Bućana. Slednjega do zdaj niso našli, Nejca pa plaz ni popolnoma pokopal. Mrtvega so soplezalci izkopali izpod kot beton trdega ledu in snega, ga prenesli nižje na bočno ledeniško grobljo, ki se je zdela varna pred plazovi, skopali vanjo grob, položili vanj truplo nesrečnega alpinista, naložili nanj dovolj ledeniškega kamenja in postavili na grob križ, ki ga je ročno zbil in zvezal njegov plezalski tovariš Grošelj. Na spodnji strani jezera, več ur hoda od tod, so na uravnavi, kjer je stal bazni tabor pod goro, v granitno skalo vklesali imeni nesrečnih plezalcev.

Odpravo so po tej nesreči seveda končali, le leto dni pozneje, 4. maja 1984, pa sta soplezalca izpred enega leta, Splitčan Stipe Božić in Viki Grošelj, končala pred letom začeto delo in skupaj priplezala na vrh Manasluja.

Viki Grošelj je že leta 1983 Nejčevemu duhu obljubil, da bo nekoč na njegov grob pripeljal njegovo ženo Mojco in njune tri takrat majhne sinove, ko bodo sposobni prehoditi dolgo in naporno pot. Priložnost se je ponudila oktobra 1996, ko sta časopisna hiša Delo in še predvsem Slovenske novice sponzorsko zelo močno podprli in izpeljali načrt. Tehnični vodja »odprave« je bil v teh veščinah preizkušeni alpinist Tomaž Jamnik, vodja poti je bil Viki Grošelj, ki je edini natančno vedel, kam je treba.

Še vedno v naročju gore

Odprava je bila kajpada uspešna, Zaplotnikovi so soglašali, da lepšega groba z mogočnejšo gorsko kuliso venca osemtisočmetrskih vrhov Anapurne ni na vsem širnem svetu, vendar so bili prepričani, da na grob svojega moža in očeta ne bodo šli nikoli več.

Lansko jesen je bila ob 40. obletnici nadvse uspešnega vzpona na Makalu, prvi osemtisočak, na vrhu katerega so stali Slovenci, na poti (spet pod Grošljevim vodstvom) jubilejna »odprava«, na kateri so bili tudi nekateri plezalci iz prve ekspedicije. Spomnimo naj, da je bil leta 1975 na odpravi pod vodstvom Aleša Kunaverja dosežen alpinistični uspeh svetovnih razsežnosti: Marjan Manfreda, lani umrli alpinist iz Bohinjske Bele, je takrat kot prvi na svetu priplezal na vrh osemtisočmetrske gore brez uporabe dodatnega kisika. Vzpenjal se je v navezi s Stanetom Belakom - Šraufom, ki mu je odpovedala kisikova maska, Manfreda, dobra duša, je v trenutku presodil, da bi si Šrauf kot starejši in izkušenejši bolj zaslužil vrh kot on sam, dal mu je svojo masko, s katero je kolega nadaljeval vzpon, Marjon, kot so klicali Manfredo, pa je brez maske na obrazu nadaljeval pot – dokler bo pač šlo, si je mislil. In je šlo čisto do vrha in nazaj do baznega tabora.

Član zmagovite odprave na Makalu leta 1975 je bil tudi kamniški alpinist Bojan Pollak, ki je šel z nekdanjimi soplezalci obujat spomine v Himalajo. Bili so pod Makalujem, bili so v Manangu, kjer so slovenski alpinisti pod vodstvom Aleša Kunaverja zgradili in vrsto let vodili šolo za nepalske gorske vodnike, pa tudi pod Manaslujem. »Zaplotnikovega groba tam ni več,« nam je dejal Bojan Pollak. »V zadnjih dveh desetletjih se je ledenik stanjšal za več deset metrov, robna morena je izgubila oporo in se je sesula na ledenik ter seveda odnesla s seboj vse, kar je bilo na njej, tudi Nejčev grob. Iskali smo, da bi kaj našli, vendar zaman.«

Himalajska gora je torej vzela, za kratek čas vrnila in potem spet pokopala svojega neizmerno strastnega oboževalca. Groba tam sicer nima več, je pa še vedno v njenem naročju.