Mamo in sina bo zeblo že tretjo zimo

POSTOJNA – Šime in Barica Prgomet, po rodu iz Varaždina, sta se poročila leta 1963. A šele po poroki je mož povedal ženi, da je srčni bolnik. Še preden sta se vzela, je bil že trikrat operiran. Povrhu so ga presenečali še epileptični napadi. Do smrti je moral zato kar 21-krat pod nož. Hudo bolan je umrl februarja letos. »Noč in dan sem morala skrbeti zanj,« pripoveduje še ne 72-letna Barica. »Saj sem imela z njim več težav kot z vsemi petimi otroki skupaj!« Ker se je njenemu sopotniku naselil v glavo še tumor, je moral v osemdesetih za pol leta na nevrološko kliniko. Tam se je zaljubil v neko pacientko. Povsem ga je začarala.

Fatalna bolnica

Nekoč ga je prišla Barica obiskat. Pa ga ni bilo v sobi. »Kje pa je Šime?« je vprašala zdravnika. »Z ženo je šel na sprehod,« ji je odvrnil. Ko je to slišala, bi se Barici kmalu zmešalo. »Kako, prosim, s kakšno ženo?«
»Kdo pa ste vi?« je še zanimalo zdravnika. »Sta nemara v sorodu?«
»Žena, jaz sem njegova žena!« je kričala, da se jo je slišalo daleč po oddelku. Zdravnik ji je sicer mahoma obrazložil: »Se opravičujem, toda verjel sem jima, da sta mož in žena. Zato sem jima tudi dovolil, da sta skupaj v sobi!«

Barica je jokala. Tolažila jo je tudi petletna hči, ki je bila z njo. Besen je bil tudi zdravnik: »Tu je bolnišnica, ne pa kurbarija!« Šime je bil takrat resnično začaran, saj je ženi povsem mirno razlagal, kaj vse da je počel z njo, da je lepša kot ona, ji je rekel, naokoli kazal slike svoje ljubice, se za nameček hotel še ločiti in jo pripeljati k njim domov v Postojno. Na srečo, kot pravi Barica, sodišče le ni dovolilo te razveze, priporočalo mu je celo, naj se raje vrne domov k ženi in otrokom!

Glede na to, da je imela tudi fatalka doma otroka in moža, je začela njuna strastna romanca počasi jenjati. Končno se je Šime streznil in šel prosit Barico odpuščanja. »Ampak jaz tega ne morem pozabiti!« še danes priznava Barica, ki prav tako boleha, kot pravi, od glave do peta, sladkor pa srce, pritisk in živci. »Mah,« je slednjič le pokazala svojo mehko dušo in zamahnila, »naj mu bo, saj ga itak ni več.«

Slavkov duh

Kmalu zatem je delavec v Kolinski spremenil še ime. Ker ni hotel biti več Šime, je postal Slavko. »Mi smo ga sicer še naprej klicali Šime,« je pristavil sin, 48-letni Jože, ki živi doma z mamo. »Tako ali tako je bil skoraj gluh in je bilo pravzaprav vseeno, kako si ga klical …«

»Čakaj malo, šele odkar so mu odprli glavo, je slabo slišal,« je mati popravila sina, ki je zadnjih deset let prekrižaril na zadku smetarskega vozila, ničkolikokrat, kot pravi, tudi padel ter si (tudi) zato uničil, če smo ga prav razumeli, oba kolka, zaradi česar postaja – nesposoben za nadaljnje delo! »Že štiri mesece ni nič zaslužil, niti centa,« je brž vskočila Barica. Ki je s sinom in svojo mizerno penzijo slednjič zdrsnila še v revščino! Nad oba pa se je zgrnil še Slavkov duh, enkrat v obliki dolga, drugič s strani občine zasežene lastnine, kot tretje sta že tretje leto uničena centralna peč in dimnik, zaradi česar bo tudi ta zima ledeno mrzla, kot četrto so nenehni in vse izrazitejši apetiti po dediščini, in peto, v obliki družinskih zdrah.

Za 16.000 evrov dolga

Slavko Prgomet je zadnji dve leti umiral v domu v Cerknici. Težko bolan ni mogel biti ne doma ne v bolnišnici. Da je bil lahko v domu, bi morali plačevati tisoč evrov na mesec. »In ko so hoteli na socialni vedeti, kdo bo to plačeval, se ni javila prav nobena od hčera,« se je spominjala Barica. Zato pa je tudi nastal ta dolg do postojnske občine – v višini 16.000 evrov! Ker se, kot rečeno, ne najstarejša Anica, ne Liljana, ne Milena in ne najmlajša Barbara niso zavzele, sta ga sprejela naposled Barica in Jože. Ki pa nimata niti za najosnovnejše, kaj šele za poplačilo tako visokega dolga!

Občina je šla vseeno toliko na roke, da jima je omogočila plačevanje po obrokih, po 280 evrov na mesec za dobo pet let. Za ta čas, dokler ne bo poplačano, se je usedla še na del njihove hiše. Kar se sicer ne bi nikdar zgodilo, če bi tako številna družina – stopila skupaj. »Ne nazadnje imam pet otrok, enajst vnukov in že štiri pravnuke!« pojasnjuje Barica. Ki je na široko pripovedovala tudi o neverjetnih apetitih po njenem imetju. Zato se že prav boji oditi zdoma, saj je prepričana, da ji bo kdo zasedel hišo.

Na veliki šmaren je po dolgih petdesetih letih vseeno obiskala znamenito romarsko svetišče v Mariji Bistrici. Jože je ostal doma. Da bi pazil na domačijo. Jože je tudi prepričan, da bi bila z mamo na konju že, če bi imela tisoč evrov presežka. »S čimer bi si končno nabavila primerno peč in drva za kurjavo!«