Mamo je pred njenimi očmi dvakrat zbil avto

MIHOVICA – Ob njuni hiši teče potok Pendirjevka. Nekoč je imel tam stari Ignac žago. Te že dolgo ni več. Slišati je le še šumenje potočka.

Tam na Mihovici žive sicer pridni ljudje. To se je videlo že na daleč, saj je kar mrgolelo čudovitih hiš, živopisnih fasad, vodotesnih ostrešij, urejenih dvorišč.

Tudi njuno kraljestvo ima nadvse očarljivo dvorišče, ne pa tudi ostrešja, ta že ob prvem nalivu popusti, skozenj priteče deževnica in vlaga prepoji notranjost. Sredi vsega tega fajhta je na začetku leta umrl tudi Ignac, Sabinin stari oče, dva tedna zatem še Roman, zadnja leta njen nadomestni oče.

Zdaj, z vsemi svojimi težavami, teh pa ni malo, kraljujeta sami.

Dedkova postelja

Dvaintridesetletna Sabina in njena mati, 52-letna Marija Rangus, si zdaj delita dedkovo posteljo, nasproti jedilne mize. Eno noč na njej prespi Marija, naslednjo Sabina. »Tako ga ohranjava v najlepšem možnem spominu,« je dejala Sabina. Pred njenimi očmi, se še dobro spominja, je Ignac tudi izdihnil. Čeprav ga je pred tem že trikrat infarkt, mu je 91. rojstni dan prekrižala pljučnica. Skromni zidar, ki ju je tolikokrat nasmejal, je bil tisti dan še posebno slab. »Dala sem mu še piti,« se je spominjala Sabina ter opazila, da so mu bile štete poslednje sekunde. Poklicala je zdravnico. »Kako je z njim?!« Sabina se je ozrla proti dedku ter ji užaloščeno odgovorila: »Mislim, da je umrl …«

Na Sabino, ki že od nekdaj trpi za hudo astmo in še chronovo boleznijo (kronično črevesno boleznijo, zaradi katere se ji rojevajo nekakšni predrakotvorni polipi), pa se tako mračni trenutki prav lepijo.

Sneto kladivo

Mati in hči sta se v tistem ponovno zazrli proti dotrajanemu ostrešju, ki je bilo nazadnje prekrito, »ko me sploh še ni bilo na tem svetu,« je poudarila Sabina. Oče jo je zapustil, ko je bila njena mati še noseča. Vseeno, kot pravi, je imela prav lepo otroštvo. »Kot otrok je bila kar živahna!« jo je s kančkom odpuščanja premerila Marija. »Ah, bila sem žleht kot hudič!« pa je odkritosrčno priznala njena hči. »V osnovni šoli se nisem in nisem hotela učiti,« se je nagajivo nasmehnila. Zaradi pomanjkanja koncentracije in težav pri učenju so jo že zelo zgodaj premestili v posebno šolo. »Je to kaj takšnega?!« nas je vprašala. »Ne, ne, sploh ne!« smo mahoma odkimavali in se je nasmehnila.

Prav nič pa ji ni bilo do smeha, ko je premišljevala, lahko bi rekli, o prelomnem trenutku leta 1998. Bila je v sedmem razredu. Mama jo je ob šestih zjutraj pospremila v šolo. Morali sta do Šentjerneja, dva kilometra proč. Kot že ničkolikokrat sta hodili ob tej glavni cesti, »toda tisti dan, da, tisti dan se mi je prekucnil svet,« priznava Sabina.

Marija je hodila kakšnih petnajst metrov pred hčerjo. »Jaz sem hodila po pesku, mami po asfaltu …« Ko se je za njima kot sneto kladivo približevalo vozilo, last nekoga iz Družinske vasi. »Menda je nekaj šraufal po radiu,« so povedali Mariji. Ki pa ni imela takšne sreče kot njena hči. »Jaz sem le počepnila,« je dejala Sabina, že čez drobec sekunde pa videla, kako je vozilo udarilo v njeno mamo, da je poletela daleč na njivo. In negibno obležala s hudim pretresom ter polomljeno ključnico. »Takrat se mi je svet obrnil,« je še enkrat ponovila Sabina, ki bi sliko negibne matere, pravzaprav edine opore, ki jo ima, tako rada že enkrat izbrisala iz spomina, »pa se mi še kar prikazuje!«

Sreča v nesreči

V tistem obdobju je tudi prvič pobegnila od doma, želela videti nekaj sveta. Na rame si je oprtala nahrbtnik, kupila avtobusno vozovnico »in spoznala Novo Gorico, Celje, Ljubljano,« je naštevala popotnica.

In kje ji je bilo najlepše, nas je še zanimalo? »Najlepše je doma!« je pribila, potem pa »… no, tudi v toplicah v Laškem je bilo še kako lepo!«

A kaj ko je že čez dve leti, ko je Sabina že obiskovala skrajšan šiviljski program v Kočevju, »spet nekdo šraufal po radiu,« kot je dejala Marija. In spet sta šli skupaj, spet po isti poti, le da takrat iz trgovine domov. Spet je bila mati pred Sabino in spet je vanjo trčil avto. Spet je imela tudi obilo sreče v nesreči, v bolnišnico so jekleno Marijo odpeljali s pretresom, zlomljeno ključnico in zlomljeno desno nogo, zaradi katere ima zdaj umetni kolk. Še vedno jo tako boli, da se pri hoji opira na palico, za nameček jo pestijo še močne vrtoglavice. Dolgoletna delavka v Adrii je za delo že dolgo nesposobna.

Enako velja za njeno Sabino, od leta 2007 s statusom invalida. Po vseh teh nesrečah so jo začele vznemirjati še depresija, psihoza, manija, socialna fobija. Kljub temu je dokončala šolo, pohvali se lahko z nazivom šivilje/krojača. »Če bi imela šivalni stroj,« je vzkliknila, »bi vam v sekundi zarobila hlače!« Po drugi strani pa, kot pravi, šiviljstva prav nič ne pogreša, tiste bucike, cvirni in gumbi so se ji kratko malo zagabili, tako da zdaj že šesto leto uživa na Šentu (Slovenskem združenju za duševno zdravje); kjer sicer ne sadijo rožic, ampak iz najlona in žic ustvarjajo umetne ter celo umetniške aranžmaje. »Moja šefica mi je ravno zadnjič povedala, da smo s temi rožicami že naravo prekosili!« se je ponosno pohvalila in tam za mizo nekaj iskala, najbrž kakšno rožico?

»Ne najdem je!«

»Pa tisto pleteno košarico pokaži!« ji je naročila Marija.

Pasji sladoled

Sabina je za svoje delo skromno nagrajena, s socialno pomočjo pa na mesec le prileze do štirih evrskih stotakov. Ker je njena mati dobila nekaj po očetu, Mariji socialna pomoč ne pripada. Ker ne zmore več kmetovati, je dala hektar zemlje v najem.

Vse dokler na vratih ne dočaka ljube hčere, se sleherni dan kratkočasi z vrtičkom, zajčki in kokošmi. In še preden pridrobenclja Sabina, je kosilo že pripravljeno. »Čisto vsaki dan bi jedla makarone!« je Marija zavila z očmi.

Ko pokosita in se nasmejita Sabininim dogodivščinam, gresta pocrkljat Magnuma, miroljubnega črnega mešanca, ki je ime dobil nemara po pištoli? »Ne, pač pa po sladoledu!« sta se družno nasmehnili obe dekleti, Marija in Sabina Rangus, ki si predvsem želita novega ostrešja.