Mamina hrbtenica in roke nič več ne trpijo

ŠENTJERNEJ – Če so bile še pred par dnevi za Saša Luzarja iz Šentjerneja stopnice bloka velika ovira, saj je bil, če je hotel priti iz stanovanja na Kotarjevi, kjer živi s starši, odvisen od pomoči drugih, je danes vse drugače. Dobil je stopniščni vzpenjalnik, zaradi česar ne trpijo več roke in hrbtenica njegove mame Marinke, ki zdaj le upravlja ročice novega pripomočka.

Saša je zaznamovalo rojstvo. Marinkina nosečnost pred četrt stoletja je bila rizična, z možem Francem sta pričakovala dvojčka. Deklica je bila v pravilnem položaju, deček pa se pred porodom ni obrnil z glavo navzdol. Carski rez bi lahko preprečil zaplete, a ga niso naredili. Zaradi pomanjkanja kisika so se Sašu poškodovali mali možgani, zaradi česar je prizadeta leva stran njegovega telesa. »Ko so zdravniki primerjali razvoj sestre Tjaše in moj razvoj, so pri treh mesecih opazili razliko. Takrat sem dobil diagnozo cerebralna paraliza in takoj so začeli terapije,« je povedal Sašo, ki je bil šestkrat operiran, do zadnje operacije je še lahko naredil kak korak po stanovanju, tudi po stopnicah, če je vso težo prenesel na roke, ki pa so prav tako prizadete. Zato iz stanovanja niti ni hodil vsak dan, saj je bilo prenaporno tako zanj kot tudi mamo, ki mu je pri tem pomagala. Na pomoč je priskočil kateri od sosedov, pa brat Robi, če je bil doma. »Prej je šlo premagovanje stopnic res po polžje. Ko sem Sašu prej omenila, da greva ven, je vedno zavzdihnil 'spet stopnice', zdaj pa ob mojem predlogu kar poskoči,« je dejala Marinka.

V družini pa se je nabralo še drugega gorja. Mama je pred več kot tremi leti ostala brez službe, pred leti je zbolel tudi njen mož Franc. Tako družina živi od skromne invalidske pokojnine in socialne pomoči, preživeti morajo z dobrimi 500 evri na mesec, stroški pa so zaradi očetove bolezni in Saševega stanja veliki.

Dvigalo bi bilo prevelika naložba, Sašo pa je izvedel za stopniščni vzpenjalnik, za katerega je odštel 2900 evrov. »Štiri leta smo zbirali zamaške, šest ton smo jih zbrali, a brez finančne injekcije Lions kluba Novo mesto ne bi šlo. Zame so organizirali tudi dobrodelni Leo tek. Res iz srca hvala prav vsem,« zadovoljno pove Sašo in doda, da mu je nekaj denarja ostalo, porabil pa ga bo za prenovo kopalnice. Tuš kabina ima namreč nizek rob, ki je zanj previsok. Razširili bodo tudi vrata kopalnice, da bodo dovolj široka za invalidski voziček. »Še naprej bom zbiral zamaške, a ne zase, temveč za druge, saj je na Dolenjskem pet ali šest invalidov, ki tako zbirajo denar. Jaz sem prišel do cilja, zdaj bom pomagal drugim,« je dejal zadovoljno.

Sašo bo oktobra nadaljeval študij elektronike na višji strokovni šoli Šolskega centra v Novem mestu, manjkajo mu še štirje izpiti, upa, da bo potem dobil službo, njegova velika želja pa je, da bi opravil vozniški izpit in si kupil prilagojen avto. A to bo moralo še malo počakati, da je le toliko mobilen, da lahko pride iz stanovanja!