KIDRIČEVO – Majhna občina, ki je bila zgrajena na krilih industrijskega razvoja, Kidričevo, je tudi kraj, kjer so v nebo štrleči železobetonski bloki normalen vaški pojav. Kidriški župan Anton Leskovar pa nas opozori: »To je občina, kjer imamo več delovnih mest kot prebivalcev.«
Delavske družine živijo tukaj že iz roda v rod, med njimi tudi družina Nuše Svenšek. Z njo se dobimo na hišni številki 13, kjer se je tega dne zatekla k mami v njeno socialno stanovanjce. To je eno izmed začasnih zatočišč ženske, ki pri komaj 25 pomladih razočarano pravi: »Ne vidim nobenega izhoda več.«
Življenje je Nuši namenilo trnovo pot: »Končala sem osnovno šolo, potem smo začeli hitro delati, šolanje ni šlo skozi finančno,« pravi. Starši so se ločili, mama Tilčka je ob njej vzgojila še dve hčeri, Nuša pa je začela opravljati priložnostna dela, »v glavnem sem stregla po gostilnah, delala za sproti«.
Nato je pred sedmimi leti prišel njen princ na belem konju, pred dobrimi štirimi je povila prvorojenca. Po porodu je bilo z delom še slabše kot prej, brezposelnost je postajala trajna, venela je tudi družinska sreča. »Zaradi nesoglasij v družini sva se razšla,« sprva milo opiše dogodke, o katerih so obvestili tudi policijo in center za socialno delo. »Ampak vseeno ni bilo potrebe za varno hišo. Problem je bil pijača, enako kot pri očetu,« v kratkem stavku opiše zlo svojega življenja.
»Ker je bil bivši fant in oče najinega sina nosilec stanovanja, je on ostal notri, midva s sinom sva se morala izseliti,« opiše začetek kalvarije, ki zdaj traja že pol leta. Najprej sta šla začasno k sestri, pa v podnajemniško stanovanje na bližnje Pragersko. »A ni šlo finančno, samo s podporo 395 evrov brez dela ne gre.« Konec aprila se je vrnila k mami, štirje so spali v sobici, nato znova k sestri. S štiriletnim sinkom prenašata kovčke in cule zdaj sem, zdaj tja.
Županova čista vest
Nuša ni toliko besna na bivšega partnerja, ampak predvsem na občino: »Novembra lani, še preden sva morala oditi, sem jim povedala, da se moram izseliti. Župan mi je rekel, da ni prostih stanovanj.« Tedaj se je v reševanje vključil ptujski center za socialno delo: konec marca so sestavili poročilo z ugodnim mnenjem za Nušo, predvsem pa za njenega otroka, zanj niso najboljše nenehne selitve, so ugotavljali.
»Iz občine so mi nato ponudili stanovanje, a 1250 evrov varščine nisem mogla plačati takoj in so me drugi prehiteli,« razloži. »Enkrat imajo prednost tisti v deložaciji, drugič pa tisti, ki jih prestavljajo. Razumem, da so ljudje, ki imajo večje težave, ampak dobesedno se delajo norca. Ali naj pridem s šotorom pred občino?« se sprašuje s tihim glasom.
Župan Leskovar pa izstreli kot iz topa: »Moja vest je čista. Že prej je imela družina občinsko stanovanje, vendar so imeli težave s poravnavo nizkih zneskov.« Lahko smo slišali popolnoma nasprotujoče si navedbe Nuše in župana: Leskovar trdi, da je zavrnila javna dela, Nuša pa, da ji sploh niso bila ponujena. »Župan mi je očital, naj se spravim delat, vendar dela ni.«
V tem sporu ni zmagovalca, je pa znan poraženec: štiriletni deček, ki je ostal brez očeta, zanj skrbi brezposelna mama brez strehe nad glavo in ne ve, kako bo jutri, naslednji teden, kaj šele mesec.
Razmere so pripeljale tako daleč, da sta se zatekla nazaj k dečkovemu očetu, tja, od koder sta pred pol leta letela na cesto. »Ko nismo bili skupaj, je nehal piti, zdaj nimava problemov,« pripoveduje Nuša. »Rekel je, da lahko ostaneva, dokler ne najdeva kaj drugega.«
Kako dolgo bo deček še odraščal brez prave strehe nad glavo, v spremenljivih in nestabilnih razmerah, niso znali povedati ne na občini in ne socialne službe, še najmanj njegova mama.
Vsekakor je žalostno, da občina Kidričevo že več kot pol leta ne premore več sočutja in solidarnosti do ženske in sinka, ki sta v bistvu na cesti.