»Mami, ne zdržim več, 
reši me!« CSD pa nič ...

ARJA VAS – Svojo hčerkico je nazadnje videla 10. maja. Mineva že sedem let, odkar so ji jo vzeli. »Tega preprosto ne zdržim več!« je na dvorišču skrušeno potožila Viktorija Črep iz Arje vasi, mati dveh otrok in mati – brez otrok. Z živci je povsem na koncu. Z njo smo se dobili le nekaj ur pred sodno obravnavo, na kateri naj bi ji, kot je dejala, dokončno prepovedali še tisto malo stikov. »Za nobene praznike je ne vidim ...«

Brez stikov

Viktorija nas je povabila v hišo. Šli smo mimo gore bezgovih cvetov, šli smo tudi mimo Madejine (pravo ime hranimo v uredništvu, op. a.) sobe, bilo je, kot da bi se čas že zdavnaj zaustavil. Zatohel in plesniv vonj je dajal jasno vedeti, da je nekaj hudo narobe. Viktorija, kmalu jih bo 52, je že od lani brez vode, zaradi dotrajane napeljave, smo izvedeli in se molče spraševali, kam, zaboga, izginjajo fekalije?! »Nekdo mi je obljubil, da mi bo to popravil, pa ni bilo potem nič iz tega,« je apatično priznala.

Izvedeli smo, da je 15 let delala v računovodstvu, potem pa postala tehnološki višek. »Odkar sem brez službe, je šlo samo navzdol,« je nemara pojasnila eno izmed tistih prekretnic, ki so Viktorijo potisnile na samo dno. Ko je šla nekoč v službo, je na ledu še tako grdo padla, da si je zlomila roko in poškodovala hrbtenico. Niti štiri operacije niso bile dovolj. Težko hodi, vse jo boli, hira. Od obetavne preteklosti ji je ostalo le še borih 200 evrov invalidnine.

Bila je poročena. »A se nisva razumela; bil je neznansko ljubosumen,« je dejala. Zdelo se je, da le ni povedala vsega. »Ko sem videla, da ne gre več tako naprej,« je odšla. »Ne vem niti, kje zdaj živi.« Niti za 27-letnega sina Tadeja ne ve, kje živi. »Pred štirimi leti me je poskušal ubiti!« Odtlej nimata več stikov. »Ne vem, ali je bila posredi tudi droga, marsikaj je bilo.«

Leta 1999 se ji je rodila deklica, le malo zatem, ko je zapustila moža, dekličinega očeta. »Vam jo bom pokazala!« Tedaj je prinesla fotografijo temnolase in ljubke Madeje izpred štirih let. Rodila se je kot otrok s posebnimi potrebami, s prirojenimi cistami na možganih. Takšen otrok, kot pravi njena mamica, zahteva še toliko več ukvarjanja in pozornosti. »Vseskozi sva živeli v tej hiši, nadvse skromno. Pomagala sem ji, kolikor sem lahko, iskala službo, a je nisem našla.« In še: »Moja oče in mati še slišati nista hotela zanjo ...« Na vnukinjo sta se spomnila, kot nam je zaupala, šele po sedmih letih. »Ko so mi jo vzeli!«

Vrata v pekel

Tistega julijskega dne leta 2006, razumljivo, zlepa ne more pozabiti. Njena sedemletnica je ravno končala prvi razred. Čakala jo je pravzaprav le še smetana na torti – počitnice na morju. Skrbno jo je pospremila do avtobusnega postajališča in se poslovila. Že uro zatem jo je stresel elektrošok. »Prišla je socialna in mi naročila, da moram nekaj podpisati.« Izročili so ji kuverto, a je sprva ni hotela odpreti. »Nič ne bom podpisovala!« se je krčevito branila. Nakar so ji povedali, da ji bodo vzeli starševske pravice. Tedaj se je zgroženo zazrla v zapisan stavek, ki se ji je še danes večkrat zablešči: »Da mi jo bodo 17. julija odvzeli in jo dali v rejništvo!«

Toda zakaj?

»Zaradi suma spolne zlorabe ter da nisem znala prav poskrbeti zanjo in jo zaščititi,« je le pojasnila z nekaj omahovanja. »Da se je njej zgodilo ...« Pa se ji je? smo z grozo vrtali. »Ne da bi vedela, jaz videla nisem ...« Razumeli smo, da ji je težko govoriti o tem, toda ... »Jaz res ne vem, da bi ji kdo kaj naredil,« je še zadnjič ustrelila s slepim nabojem, potem pa le odprla vrata v pekel. »Mene sta takrat brutalno posilila moj nekdanji prijatelj in še nekdo, ki ga nisem poznala. Žal je videla to tudi moja hči ...« Prijavila ni nikomur. »Saj mi tako ali tako ne bi nihče verjel. S tem imam izjemno slabe izkušnje, saj sem bila že pri 21 letih posiljena. Ko sem takrat povedala policistom, mi ni nihče verjel, še več, postala sem lokalna čarovnica!«

Z Viktorijo se o teh peklenskih dogodkih ni bilo lahko pogovarjati. Videlo se je, da jih poskuša potlačiti, a ve, da je ta srhljiv dogodek na hčerkico še kako močno vplival.

Njena hči, ki je zdaj stara 14 let, je odtlej živela pri dveh rejniških družinah ne prav daleč stran, »zdaj je mnogo dlje, v vzgojnem zavodu v Veržeju«.

Poslednji stik

Ves ta čas, vseh teh sedem let, poteka Viktorijina agonija, boj za stike z Madejo. »Bila sem povsem iz sebe!« Sprva jo je lahko videvala po trikrat na teden, ko sta se smeli srečevati v žalskem parku. Vselej pod nadzorom. Kar naenkrat, kot pravi, pa je prišel sklep, po katerem jo je smela videti samo še dvakrat na teden, potem pa še manjkrat. Dobivali sta se le še v prostorih CSD. »Vendar če nekdo stalno stoji zraven, ne more biti pristnega pogovora, odnosa,« se ne more sprijazniti. Tako je bilo tudi nazadnje, pred enim mesecem, ko je hotela hčerko le še pospremiti do avta. »A kaj, ko je otrok doživel živčni zlom in začel vpiti, da se bo ubil!« Viktorija je brž poklicala 112, zahtevala zdravnika. »Nakar mi je socialna delavka zabrusila, da bo poklicala policijo, da so stiki končani in da me bo prijavila na sodišče!« Viktorija je komajda zadrževala jok. »Jaz pa sem samo želela zdravnika, ker sem se bala, da se bo zadušila.« Zdravnica je potem le prišla, ji dala zdravila, odpeljali so jo v zdravstveni dom. Rejnica je šla zraven, njej, pravi Viktorija, niso pustili. »Pa sem jim hotela samo dopovedati, da je moj otrok astmatik.« Da, takšen je bil njun zadnji stik.

Mami, reši me

»Ob zadnjem srečanju me je objokana rotila: 'Mami, ne zdržim več, prosim, reši me!'« Štirinajstletno dekle, ki se je medtem naučilo igrati na citre, ki rado riše in poje, ji večkrat pošlje tudi kakšno pisemce. Zadnja, ki nam jih je pokazala Viktorija, so še posebno travmatična, žalostna, v njih je čutiti ogromno stisko.

»Draga mami! Jaz te zelo pogrešam. Vedno mislim nate, vedno si v mojih mislih, duši, v sanjah in srcu. Najrajši te imam na celem svetu. Zelo zelo te imam rada. Komaj čakam, da se bova videli, pogovorili in slišali. Želim si čimprejšnjo vrnitev, k tebi in mojim najdražjim domov. Moja biološka družina mi pomeni več kot vse drugo. Mami, jaz te ne bi zamenjala z nikomer na svetu. Tebi najbolj zaupam, ker me ti razumeš in mi pomagaš. Vedno ti bom stala ob strani in nikoli te ne bom pustila na cedilu. Lahko noč, lepo sanjaj! Tvoja hči.«

Mati je ob prebiranju padla v neutolažljiv jok. Tudi nam je bilo hudo, ko smo iz nekega drugega pisma razbrali, da si tako želi, da bi bili spet vsi skupaj. »Mami, želim si spoznati očeta, da bi se pobotala, in da bi se Tadej vrnil domov...«

Viktorija se najbolj boji, da jo bo za vselej izgubila. Boji se, da ne bo dočakala njene polnoletnosti, ko bo lahko Madeja sama odločala o svoji usodi. In se po dolgih letih izgnanstva končno vrnila.