KAMNIK – O Ninu Rakoviču iz Kamnika smo v Slovenskih novicah pisali že večkrat. Prvič pred skoraj dvema desetletjema, ko je bil komaj 11-letni deček, ki je zaradi hude oblike cerebralne paralize nujno potreboval prilagojeno vozilo – prek Krambergerjevega sklada ste mu na pomoč velikodušno priskočili tudi vi. Z njim smo se potem srečali še nekajkrat, nazadnje pred par meseci, ko nas je povabil na svojo prvo fotografsko razstavo z naslovom Selfie, ki jo je odprl v središču Kamnika. »Tak je, ta naš Nino, ko se v nekaj zapiči, potem ne odneha, dokler mu ne uspe,« ni skrivala ponosa mama Silva. A tudi ona ni od muh: pred dobrim letom se je povezala še s štirimi mamami invalidnih otrok in s skupnimi močmi jim je uspelo, da je 1. septembra v Kamniku zaživel prvi dnevnovarstveni center za gibalno ovirane ljudi v Sloveniji.
Po maturi v
dom za ostarele?!
»V Sloveniji za invalide ni dobro poskrbljeno. Država po eni strani naše otroke spodbuja, naj kljub svoji gibalni oviranosti končajo šolo, kar je seveda lepo in prav. Med našimi varovanci je kar nekaj takšnih, ki se lahko pohvalijo celo z diplomo. A kaj, ko po končanem šolanju nikogar več ne zanima, kdo bo te šolane invalide vzel v službo. Trg dela je že tako prenasičen z iskalci zaposlitve, do gibalno oviranih pa je še posebno neprijazen. Da bi invalid dobil službo, je tako rekoč misija nemogoče. Leta in leta se trudijo, da bi nekaj dosegli, potem pa znanja, ki so si ga nabrali, nimajo kje uporabiti,« opozarja Silva. »Ko je, denimo, naš Nino zaključil srednjo šolo v Kamniku in se je pojavilo vprašanje, kako naprej, so mi razne socialne delavke predlagale, naj ga dam v dom za ostarele! Kako, vendar, naj svojega otroka pri teh letih zaprem med ljudi, ki so dvakrat ali trikrat starejši od njega?! V to pač nisem mogla privoliti!«
S podobnimi težavami so se srečevale tudi mame Ninovih sošolcev. V skrbi, kaj bo z njihovimi sinovi, so se pred dobrim letom in pol povezale v Društvo staršev otrok s posebnimi potrebami. »Nekaj je bilo treba storiti,« pove Andreja Potočnik, predsednica društva in mama 22-letnega Ervina, ki je po poklicu ekonomist. In tako je nastala zamisel: »Za naše otroke bomo zgradile dnevnovarstveni center!«
Od skladišča do doma
Idejo so začele uresničevati junija lani. »Najprej je bilo treba najti primeren prostor,« se spominja Silva. Kar nekaj časa je trajalo, da so v središču Kamnika našle zastarelo in prazno skladišče, ki je bilo potrebno temeljite prenove. »V njo smo, kolikor smo le lahko, vključevale tudi naše otroke,« je ponosna Ninova mamica.
Potrebujejo opremo »Naši otroci so inteligentne osebe, ki imajo tako kot vsi svoje sanje in želijo živeti kakovostno in izzivov polno življenje,« je na odprtju izpostavila predsednica kamniškega Društva staršev otrok s posebnimi potrebami Andreja Potočnik. Center, ki so ga zgradile mame petih invalidnih mladostnikov, vodita izkušeni pedagoški delavki, ki ju plačuje kamniška občina, ta krije tudi najemnino za uporabo prostorov. »Prostori so že opremljeni s pohištvom in preostalo opremo, ki našim uporabnikom omogoča normalno bivanje, še vedno pa potrebujemo opremo za delo in druge aktivnosti. Nino in Ervin sta, denimo, velika ljubitelja fotografije, a nimamo računalnikov, na katerih bi lahko svoje posnetke obdelovala in tako razvijala svojo ustvarjalno žilico. Center je namreč namenjen prav temu – da bi se naši otroci v njem razvijali in uporabljali znanje in spretnosti, ki so jih nabrali med šolanjem,« je razložila Potočnikova. Zato še vedno iščejo donatorje, ki bi jim pomagali bodisi s finančnimi sredstvi bodisi z računalniško opremo. Če bi jim radi pomagali, navežite stik z Društvom staršev otrok s posebnimi potrebami, ki ima sedež na Novem trgu 43 v Kamniku. |
Skladišče je počasi začelo dobivati podobo urejenega in toplega doma: »Vsak, še tako majhen prispevek za naš center nam je dal nov zagon. Spomnim se, ko smo dobili sponzorja za okna. Eden od naših varovancev je navezal stik s podjetjem, ki se ukvarja z menjavo oken, in njihov pritrdilni odgovor je bil ključen. Takrat smo dobili občutek, da zmoremo,« je vesela Silva. Vse mame so ji pritrdile in še enkrat poudarile, kako pomembna je bila pomoč donatorjev in prostovoljcev, ki so v njihov projekt vložili več kot 700 ur brezplačnega dela.
Center je zaživel že 1. septembra, torej na prvi šolski dan, prejšnjo sredo pa je dočakal tudi uradno odprtje. Predsednica društva Andreja Potočnik je povedala: »Pot do današnjega dne je bila naporna in polna odrekanja. Začeli smo prenavljati in prilagajati prostor. Vsa dela smo v veliki večini opravili sami s pomočjo donatorjev. Bili smo presenečeni nad pozitivnim odzivom na naše prošnje. Močni ljudje vedno najdejo čas, da pomagajo drugim, čeprav imajo svoje težave.«
