Mama, pomagaj,
 živo blato me požira!

ŽELEZNIKI – »Mama, na pomoč. Pomagaj, živo blato me požira!« Te besede je Vida Marenk minuli teden slišala od 53-letnega sina Tomaža, sicer invalida, ko jo je tisto dopoldne poklical po telefonu. Minulo sredo okoli 18. ure se je Vida takoj odzvala na sinov klic, a ko je prišla do močvirnatega terena, kamor je zašel njen Tomaž, sta bila tam že policist Branko Korošec in eden od sosedov. »Hvala jima, da sta tako hitro pomagala, sama ne bi mogla storiti ničesar. Še onadva sta ga komaj izvlekla. Iskreno se jima zahvaljujem,« je Vida Marenk opisala tisto, kar je bilo že ves čas našega pogovora zapisano v njenih hvaležnih očeh.

Prvi je 53-letniku, ki je na močvirnatem območju tik ob glavni cesti skozi Selško dolino zašel v težave, pomagal policist Branko Korošec. Ker je že več kot dve desetletji vodja železnikarskega policijskega okoliša, je skoraj odveč poudarjati, da dobro pozna te kraje kot tudi domačine iz Železnikov in vseh okoliških krajev. »Tistega dne okoli 18. ure sem se ravno peljal po glavni cesti skozi dolino. Ob cesti sem opazil invalidski voziček in ustavil, saj na njem ni bilo nikogar in lastnika vozička sprva ni bilo videti v bližini,« Korošec opiše začetek ne ravno vsakdanjega reševanja.

Do pasu v zemlji

Ko je vodja policijskega okoliša stopil iz službenega avta, med prebivalci Železnikov že od daleč prepoznavnega clia, je začel pogledovati po travniku. Ravno na območju, kjer je tisto popoldne sameval električni invalidski voziček, se Selški Sori namreč pridruži pritok, zato je teren močvirnat. »Sprehodil sem se po travniku in hitro opazil lastnika vozička. Ležal je na hrbtu, do pasu zakopan v blatni, močvirnati teren. Sam si ni mogel pomagati,« je policist včeraj opisal.

Hotel je pomagati nesrečnežu, a mu sprva ni uspelo. Zato se je po pomoč odpravil do prve hiše na Studenem, od namočenega terena oddaljene le kakih sto metrov: »Domačina, ki je ravno delal na vrtu, sem prosil, naj pride pomagat. Takoj je prihitel.« Policist je invalidnega Tomaža prijel za nahrbtnik, domačin pa je v blato zagozdenega sovaščana zagrabi za pas in s skupnimi močmi sta ga potegnila iz blata.

Medtem ko je potekalo reševanje, je iz nekaj sto metrov oddaljenih Selc že prikolesarila mama Vida Marenk. »Policist mi je takoj rekel, naj pazim, kajti teren je bil nevaren in spolzek. Ko sem prišla, sta ga onadva s težavo ravno izvlekla iz blata,« je opisala Vida in na vprašanje, zakaj je Tomaž, ki se premika tudi s pomočjo bergel, tisto popoldne vstal s svojega invalidskega vozička, odvrnila: »Ah, ne vem … Menda je nekaj videl in hotel pogledati, kaj je, pa je šel z vozička na travnik.«

Kot še pove sogovornica, je imel njen sin srečo tudi zaradi tega, ker se je na močvirnatem terenu lahko oklenil za drevo, ki je bilo v bližini. Zaskrbljena in hkrati hvaležna mama je še pojasnila, da se je njen sin pred točno desetimi leti poškodoval: »Z mopedom je imel prometno nesrečo. Padel je in si močno poškodoval hrbtenico. Sam si je nato kupil električni voziček, s katerim obrede velik del domačih Selc in okolico.« Tudi včeraj dopoldne, ko smo ga iskali v domačih Selcih, se je Tomaž Marenk ravno odpravil po vasi, zato ga žal nismo mogli povprašati o tem, kako je bilo reševanje videti skozi njegove oči.

Je pa njegova mama Vida za konec še enkrat poudarila: »Hvala tako gospodu, ki je pomagal, kot tudi policistu, ki je Tomaža izvlekel iz blata in ga nato še zapeljal domov. Veste, policist je nato s svojim malim avtom do doma zapeljal še mene in moje kolo, kako prijazno od njega.«