JEZERSKO – Tema se je še oklepala Preddvora, ko smo pomagali v vojaški vozili tipa valuk naložiti kruh, nekaj drugih nujnih potrebščin in časopis ter se usmerili proti Jezerskemu. Devetnajst kilometrov dolga cesta skozi kanjon Kokre je edina povezava Jezerjanov s Slovenijo, a je bil zagotovo vsakršen poskus vožnje po prometnici obsojen na neuspeh in hkrati smrtno nevaren. Trden jeklen oklep in močni, hrumeči motorji so edini, ki so zagotavljali varno pot, vsa druga prevozna sredstva narava v danem trenutku lahko zdrobi s svojo nepojmljivo silnostjo. Klavdij Jakop v prvem valuku in Boštjan Sirc v drugem, z njima prostovoljni gasilci iz Preddvora, vešči ravnanja z motornimi žagami, ter tri učiteljice petletke z Jezerskega smo šli po cesti in za pot potrebovali skoraj dve uri! Sedem ustavljanj je bilo potrebnih, rezanje ogromnih debel, ki jih je teža žleda podrla čez cesto, ter vlačenje na rob, medtem ko se je koža z dlani lepila na hlad žleda okoli vejevja. Hkrati smo v strahu pogledovali v jutranji svit nad nami, saj je pokalo kot na fronti, ječal je gozd in grmeli so vrhovi smrečevja na tla tako silno, da bi glavo zdrobilo v nekaj desetinkah.
Domačini si pomagajo
Župan Jezerskega Jure Markič je ob gasilskem domu skupaj s člani PGD Jezersko pričakal prvi vojaški vozili in med potresanjem dlani učiteljicam povedal, da jih otroci ne čakajo v šoli. Nad poslopje so se namreč grozeče nagibala drevesa in odločili so se, da so v okrilju domačih zidov veliko bolj na varnem kot na prebiranju učne snovi. V gasilskem domu se je kuhala kava, na kruh se je mazala domača zaseka za moč, soseda je napekla in prinesla rogljičkov, iz trgovine so poslali piškote in vse s tako dobro voljo in pristno iskrenostjo, da bo nemara prav to lahko pregnalo hlad, ki se je smukal okoli hiš, ujetih v ledene obloge. Nobenega, res nobenega Jezerjana nismo slišali, da bi javkal, da bi vil roke nad precej kruto usodo. Le to, da se razmere, ki jih pestijo, vlečejo že malček predolgo, je bilo slišati. Župan Markič je povedal, da so ljudje že tretji dan na nogah, od gasilcev, gorskih reševalcev, do civilne zaščite in cestnih delavcev. Domačini pomagajo drug drugemu, tudi Milenko Mrzić, ki skrbi za lokalne ceste, se je z lopato odpravil od hiše do hiše in pomagal odmetavati sneg: »Starejši potrebujejo pomoč, ravno toliko, da se jim naredi pot do ceste.« Agregat, ki jim zagotavlja električno energijo, je bil poslan s Koroškega. Čez ceste omenjene pokrajine naše severne sosede so se v soboto umaknili tudi nekateri gosti iz hostla Stara pošta ter se nato v Slovenijo vrnili skozi predor Karavanke.
Prvič klonil celo raznašalec Novic Raznašalec Slovenskih novic in nekoč predsednik PGD Jezersko Ignac Murn nam je povedal, da v ponedeljek prvič v devetih letih ni zmogel raznositi časopisa po skoraj tridesetkilometrski trasi, a je včeraj s svojim malim avtom že poskočno šel na pot in seveda mi z njim. Seveda, če kripa ni potegnila v breg, ker ji je zdrsavalo pod kolesi, jo je Ignac pešpotil z zvitim časopisom v roki do vseh naših naročnikov. Ko so ga pri eni izmed hiš na Kvancu povprašali, zakaj ga ni bilo v ponedeljek, saj so vajeni, da se oglasi s časopisom v prav vsakem, še tako nemogočem vremenu, jim je hudomušni Ignac odvrnil, ali jih kaj zanima z naših ponedeljkovih strani: »Kar vprašajte me, kaj vas zanima – prebral sem Novice od prve do zadnje strani in vse vem.« |
Drevje padalo kot domine
Nad naseljem Kvance so nam domačini povedali, da v pasu bukovega lesa poka, kot da bi kdo streljal: »Drevje se je podiralo kot domine, pa smo prepričani, da ni konec, tudi v večeru bo še padalo.« Nekaj nižje, pri Karničarjevih, kjer druga ob drugi stojita lični hiši dveh bratov, Antona in Mihaela, smo ju srečali, ko sta pogledovala v strm breg nad zgradbama. »Ponoči smo morali iz hiše, prespali smo v hostlu. Nad hišo se nagiba drevje, najbolj kritičen je velik macesen, ki bo, če se utrga, treščil naravnost na dimnik in ostrešje. Če bi bili med tem v hiši, bi bilo prenevarno, pa smo šli raje čez noč drugam. Prišli so alpinisti in gasilci, z vrvmi so poskušali zaustaviti pomikanje macesna proti hiši, a je nekam nenavadno vse skupaj. Pred dobre pol ure je bil vrh drevesa nagnjen nad hišo skoraj dva metra nižje kot je zdaj, ko je videti kar znosno. Ampak ni se zanašati, da se bo drevo samo pomaknilo nazaj, saj vidite, kako poka in pada vse okoli nas,« nam je povedal Anton in nato zmajal z glavo. Z zlo slutnjo v glasu je dodal: »Če drevo pade na hišo, bo tako poškodovana, da se v njej ne bo dalo več živeti.«
Pogumna Lana Ruby
Brez voznega reda, a brez prestanka, brez premora za fante v uniformah, ki so jih upravljali, so valuki vozili na relaciji Preddvor–Jezersko in nazaj ves dan. Šest oseb se je lahko stisnilo ob posadko v objem trdnega oklepa, ki je zagotavljal varnost pred grmečim drevjem in vejevjem, ki je padalo na dno kanjona, kjer sta komaj stisnjeni cesta in reka Kokra. Med potniki se je v kot oklepnika stisnila petletna Lana Ruby, ki je sprva bojazljivo sprejela čelado na svojo glavo, a potem brez nerganja preživela vožnjo v notranjosti vojaškega vozila ob svojem očku, čeprav je bila bolna in je pot v dolino morala potrpeti zato, da jo je mamica prevzela in odpeljala do zdravnika. Očka Miha Karničar se je vrnil na Jezersko, saj je kot član civilne zaščite pomagal, kolikor je le mogel.