SLOVENSKA BISTRICA – Ko je Tadeja Kerže iz Slovenske Bistrice pred trinajstimi dnevi rodila mrtvega otroka, se ji še sanjalo ni, kakšen nezaslišan in nečloveški boj za trupelce svoje male Elizabete jo čaka. Porod so sprožili zdravniki v ptujski porodnišnici, potem ko so na ultrazvočnem pregledu ugotovili, da srce zarodka ne bije več. »Ko sem jo videla ležati v umivalniku, se mi je zdelo, da mirno spi, tisti prelepi obrazek s čudovitimi ušesci, z drobnimi ročicami, kot narejen za prvi objem, in nožicami, ki bi jo enkrat ponesle v svet. Vedela sem, da je to Elizabeta, še poljubiti je nisem upala, te krhke lepote. Še bolj je bolelo, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico, še posebno brez resnega upanja, da jo bova dobila,« je kmalu po porodu na spletnem portalu objavila Tadeja Kerže.
Posmrtni ostanki kot medicinski odpadki
Njen mož Ivo, filozof in učitelj na srednji šoli v Slovenski Bistrici ter na mariborski škofijski gimnaziji, se je na vse pretege boril, da bi hčerko lahko pokopala. Toda pravilnik, ki trenutno še velja v Sloveniji, je govoril drugače. Elizabeta Kerže se je mrtva rodila pri 16 tednih, kar je premalo, da bi jo po ozkem gledanju naše zakonodaje šteli za otroka. Za takega otroka se tudi ne izda mrliški list, ampak se po navadi po obdukciji njegovi posmrtni ostanki zavržejo kot medicinski biološki odpadki. Kot kakšen tumor, ki bi ga izrezali iz pacientovega telesa ali pa odstranjeni žolčni kamni. »To je zelo specifičen primer, v petih letih še nisem imel takega, in tudi predstojnik ginekološko-porodniškega oddelka na Ptuju dr. Djukanović mi je dejal, da v svoji dolgoletni karieri še ni imel takega primera,« je zadevo pojasnil zastopnik pacientovih pravic na štajerskem koncu Viktor Pilinger.
Šest tednov prezgodaj
Po pravilniku je bila Elizabeta rojena šest tednov prezgodaj, da bi ji po črki zakona pripadal pogreb. »Sklicevala sva se tudi na odločitve evropskega sodišča v podobnih primerih,« nam je še zaupala Tadeja Kerže. »Štiri sinove sem rodila v ptujski porodnišnici in tam je bilo z njihove strani vse korektno tudi tokrat. Toda zapletlo se je pač pri pravilniku, ki je zastarel in nazadnjaški. Prav zaradi tega sva se odločila, da greva z možem s tem v javnost, saj sva hčerki želela zagotoviti krščanski pogreb. Da bo tukaj grob, da ji bova lahko šla prižgat svečko, da bodo lahko tudi najini štirje sinovi vključeni v to,« je še dodala Tadeja Kerže.
Ivo in Tadeja Kerže sta bila donkihotovski boj z mlini na veter do preteklega konca tedna. Osebje mariborske patologije, kamor je bila mrtvorojenka odpeljana po porodu, je dobilo nalogo, da posmrtne ostanke preda komunalnemu podjetju Slovenska Bistrica. In to je uredilo vse potrebno, da so malo Elizabeto včeraj položili v grob na slovenjebistriškem pokopališču. »Seveda obstaja bolečina, a zdaj, ko je pogreb za nami, je tudi neke vrste olajšanje. Odkar je zgodba prišla v javnost, nas je kontaktirala množica ljudi. Naj samo omenim znanko, ki je šla skozi trinajstletno gonjo. Zgodilo se ji je podobno kot nam. Ob vesti, da so nam izročili posmrtne ostanke hčerke, pa je le dejala: 'Čeprav je hudo, pa sem vesela za vas.' Veliko ljudi je trpelo, ker je gledanje naše zakonodaje na tovrstne stvari ozkogledno in nazadnjaško,« je sklenila Tadeja Kerže.
Da bi se zakonca Kerže zavzemala za spremembo zakonodaje, ni pričakovati: »Imava preveč dela z najinimi štirimi otroki. Toda če bo najin primer popeljal ljudi k drugačnem razmišljanju, bova vesela. Še posebno pa naj bo naš primer dokaz, da smo vsi Slovenci enaki. Če so tovrstne stvari bolj ali manj urejene v Ljubljani in se tam trupelca izročajo staršem, potem mora tako biti tudi v Mariboru, na Ptuju, v Slovenj Gradcu ali Murski Soboti. Kjer koli po Sloveniji.«
Kot pijanci plota
»Plod, rojen po 22. tednu nosečnosti, se šteje za mrtvorojenega in skladno z Zakonom o matičnem registru je rojstvo mrtvorojenega treba prijaviti. Pred 22. tednom nosečnosti se rojen plod ne šteje za mrtvorojenega otroka, zato se v tem primeru ne more prijaviti rojstva in nadalje ravnati skladno z zakonom, ki ureja pokopališko in pogrebno dejavnost,« je zapisano v slovenski zakonodaji. Na ministrstvu za zdravje so se sprva kot pijanci plota držali črke zakona in dodali, da je bil pravilnik izdan leta 1993 in nato leta 2008 spremenjen. Presoja oziroma ločnica, ki opredeljuje 22. teden nosečnosti kot tisto, ki loči splav (fetalno smrt), torej plod od mrtvorojenega otroka, je stvar medicinske stroke in ta je to mejo tudi določila. So pa hkrati dodali, če se bo izkazalo, da je mogoče na podlagi strokovnih argumentov določiti tudi nižjo mejo, si bodo prizadevali ustrezno spremeniti veljavni pravilnik.
