Slovenski glasbeniki so trenutno pozabljeni in potisnjeni na rob preživetja. Čedalje redkejša prizorišča, ki še vabijo domače izvajalce, se spopadajo s finančnimi omejitvami, ki jih praviloma prenašajo prav na glasbenike. Ti se morajo odrekati honorarjem oziroma igrajo za drobiž, povrhu pa morajo biti zelo previdni, da se ne bi slučajno komu zamerili in si v prihodnje zaprli še enih vrat. Najtežje je spremljati, kaj se dogaja z domačimi jazz izvajalci, ki so praviloma glasbeno najbolj izpopolnjeni, na odru najbolj brezhibni, pa tudi sicer v glasbenem smislu zelo veliko ponujajo.
Kljub temu so številni prisiljeni sprejemati več kot triurna preigravanja po raznih hotelskih avlah ali restavracijah za pičlih 50 evrov, da se lahko sploh prebijejo skozi mesec. Velika večina je tudi v samostojnih poklicih, zato so malone brez vsake socialne varnosti. Med glasbeniki, ki so se znašli v težavah, je tudi veliko zvezdnikov, ki jih redno spremljamo po televiziji, a o svoji stiski ne marajo spregovoriti. Videz uspeha je zelo pomemben za njihovo nemoteno delovanje, zato dajejo lažen vtis, da je vse v najlepšem redu.
Razlogov za nevzdržne razmere je več: sodobne tehnologije so ubile prodajo plošč, gospodarska kriza je ljudi prisilila, da se odpovedujejo obiskom koncertov, mediji vztrajno krčijo prostor za kulturne vsebine, na trgu vlada diletantizem pod protektoratom vplivnežev in krajevnih veljakov, neurejene so razmere tudi na področju krovnih organizacij, ki so žrtve apetitov prikoritnikov, trepljačev in komolčnikov, ne nazadnje tudi kultura poslušalcev podlega instant kiču in amerikanizaciji. Slovenija ne premore niti nagrade na področju popularne glasbe, naši glasbeniki nimajo državne podpore pri poskusih preboja v tujino. Nič. Nekaj pozornosti so dobile skupine, ki preigravajo sodobni etno, pa seveda stari glasbeni prdci, ki so se vkopali na svojih pozicijah. Krivi so tudi glasbeniki sami, ki ne zmorejo dovolj enotnosti in vztrajnosti, da bi se postavili zase. Iniciativa, ki se je pred leti strnila za ohranjanje kvot predvajanja slovenske glasbe, je zvodenela. Tu pa tam se pojavi kakšna tožba, od vsega skupaj pa ni nič. Najbolj ganljivo pa je, da še vedno nastaja odlična glasba, ki nas kliče, pa je ne maramo in ne moremo slišati.
