POMOČ

Mali Nik ima telo v krvavih ranah

Objavljeno 17. september 2015 15.19 | Posodobljeno 17. september 2015 12.23 | Piše: Simona Fajfar

Šestletni Nik Farič Ledinski svoji mamici: Tako ne morem več živeti. Mi lahko kdo pomaga? Namesto v prvem razredu je v bolnišnici, menda bi mu še najbolj pomagali v Franciji.

LJUBLJANA, ČRNOMELJ – »V življenju ne rabim nič, le zdravega otroka,« pravi Sanja Ledinski iz Kanižarice pri Črnomlju. Ve, o čem govori. Te dni je v Ljubljani, na dermatološki kliniki, ob šestletnem sinu Niku, ki ima hudo obliko atopičnega dermatitisa. Že štirinajst dni mu zdravniki poskušajo pomagati. Zadnje mesece sta redna gosta bolnišnic, kamor mora fant tudi večkrat na mesec. »Nik bi moral v prvi razred, pa smo šolo prestavili zaradi bolezni, ki se stopnjuje,« razloži mamica.


Sredstva zbirajo na računu črnomaljskega Rdečega križa oziroma RKS-OZ Črnomelj: SI 56 02430-0019277148, s pripisom za Nika.

Fantiču, ki je imel najprej bronhitis, ki se je razvil v astmo, so pred tremi leti odkrili še atopični dermatitis, kronično vnetje povrhnjice kože. Koža, ki je najpomembnejši organ oziroma čutilo, je zaradi te bolezni suha, srbeča in razdražena ter zahteva vsakodnevno nego. »Na začetku se mu je na koži tu in tam pojavil kakšen izpuščaj, kakšna ranica v pregibu, a je bilo obvladljivo,« pravi 30-letna mamica. S strogo dieto, v kateri so med drugim prepovedana jajca, mleko in večina svežega sadja, ter s kopelmi, kremami in povijanji sta bolezen obvladovala.

Telo je v ranah

Zadnje leto pa se stopnjuje. »Po vsem telesu ima krvave rane, največ jih je na glavi, vratu, na pregibih rok in nog, pri nožnih prstih. Pred nekaj dnevi je imel noge in roke čisto otečene in vijolične. Zaradi odprtih ran ne more niti hoditi,« pravi Sanja. Telo mu žari od rdečice, skoraj vsak dan ima vročino 37,5 stopinje Celzija, a njega zebe. Po vse noči ne spita, saj Nik utone v spanec nekje ob enih zjutraj ali še pozneje, potem se zbuja vsako uro, da ga mamica sredi noči tušira, maže s kremami, povija z gazami... »Vse, da bi mu olajšala bolečino in srbež,« pove Sanja.

Dozdajšnje zdravljenje s kortikosteroidi, ki so steroidni hormoni, ni prineslo ozdravitve. Oziroma je še slabše. »V zadnjem letu se je bolezen poslabšala,« pravi mama samohranilka, ki je šla pred dvema tednoma v Ljubljano na pediatrično kliniko v strahu, da so Niku odpovedale ledvice. »Na srečo niso,« pravi Sanja, ki je zdaj z otrokom na dermatološki kliniki. »Ko naju je reševalec peljal v Ljubljano, je moral šofer dvakrat ustaviti, ker je bila vožnja za Nika preveč grozna. Vse ga je bolelo. Ves je bil v luskah,« pravi Sanja. In se je zgodilo, da mu v bolnišnici niso imeli kje vzeti krvi, saj je bilo njegovo telo ena sama rana.

Njen šestletnik, otrok, ki bi ga morale zanimati povsem druge reči, denimo žoga in zlaganje lego kock, ji je rekel, da tako ne more več živeti. Ker to ni življenje. »Si predstavljate, da vam to reče vaš otrok, ki ima šest let? Kaj naredite, če vas vpraša, ali je kdo na tem svetu, ki mu lahko pomaga?« sprašuje Sanja. Vsaka mama bo naredila vse, kar je v njeni moči. In še več.

Zdravljenje v tujini

Zato je bila presrečna, ko je med brskanjem po internetu našla kliniko v Franciji, kjer imajo izkušnje s tovrstnimi boleznimi in jih zdravijo z zdravili ter termalnimi vodami. Upanje, da bo Nik ozdravel, torej obstaja, pravi Sanja, ki pa kot brezposelna frizerka nima denarja za odhod v tujino. »Iz meseca v mesec se prebijava. Sama sva nemočna, zato prosim za pomoč dobre ljudi, da bi nama pomagali, da bi zbrali dovolj denarja za zdravljenje Nika v tujini,« pravi. Da bi mu omogočili, da bi bil končno spet vesel, razigran in nasmejan deček.

Sanja in Nik pri tem nista sama. Njeni prijateljici, Erika Kralj in Rozalija Gršič, organizirata dobrodelno prireditev, ki bo danes ob 19. uri v Športni dvorani Mirana Jarca v Črnomlju. Nastopili bodo večinoma belokranjski izvajalci, ki se odpovedujejo honorarju, da bi z izkupičkom od koncerta in z drugimi donatorskimi sredstvi zbrali denar, ki bo pomagal Niku. »Dobrim ljudem, ki razumejo mojo stisko, se že zdaj zahvaljujem za pomoč in podporo,« pravi Sanja, ki si želi, da bi bile tudi druge mamice pogumne in bi se postavile za svojega otroka. »Veste, ni me sram prositi za pomoč, saj to ni zame, ampak za zdravje mojega otroka.« 

Deli s prijatelji