LJUBLJANA – Medtem ko si trgovci za valentinovo manejo roke, ko kupcem prodajo na kupe sladkarij, bombonjer, rdečih srčkov, celo spodnjice v taki barvi, in drugih daril, so ljubezenska darila poznali že naši predniki na vasi in v mestih. Že v starih časih je bilo na voljo kar precej daril, s katerimi so fantje izkazovali ljubezen, naklonjenost in prijateljstvo. Seveda je ta silna in neskončna ljubezenska energija včasih tekla tudi v obratni smeri.
»Zdi se, da se moramo venomer spraševati, kaj sploh je ljubezen,« pravi etnologinja Inja Smerdel. »Toliko je je, in vendar je tako redka. Z radijskimi valovi nam skoraj vsak trenutek pojoče pljuskajo ob ušesa njeni odmevi. Hollywoodska filmska industrija je v preteklem stoletju iz ljubezni ustvarila dominanten mit, o vseh mogočih ljubeznih so premišljali in pisali, premišljajo in pišejo prenekatere misleče žene in možje.«
Ljubezen je nedvomno bila, je in bo, poudarja Smerdelova: »Čeprav bo morda zaradi marsičesa, kar jo obdaja, drugačna, bo tudi v tretjem tisočletju zrak z njo opojnejši in življenje lepše. In verjetno bo ostala večni ustvarjalni navdih. Tudi ljubezenska darila so bila pogosto ustvarjena kot plod ljubezenskega navdiha. Nekatera so bila naročena pri lokalnem umetniku, spet druga kupljena na sejmu, vendar vedno z mislijo, ki jo je navdahnila ljubljena oseba. Preslice kot deli kolovratov, vretena, mali kruhki v obliki srca ali romba, posušeni sirčki trniči in rezljane pisave zanje, obodne škatle in skrinjice, šopki, vezeni žepni robčki, ovratne ženske in moške rute in glavniki.«
Sir z erotičnim nabojem
Pastirji in pastirice z Velike in Male planine nad Kamnikom so nam nehote zapustili imenitno etnološko dediščino – trniče, ki jih lahko štejemo tudi za izvirna ljubezenska darila. Izdelovali so jih vse do zadnjega desetletja prejšnjega stoletja, in sicer iz posnetega kislega mleka, ki so ga segrevali bolj kot navadno; tako so dobili bolj pust sir. Tega so odcedili, osolili in mu dodali smetano, da je bil bolj voljen. Nato so ga oblikovali v nekakšne čebule. Po dve tako dobljeni kepi so enako krasili z različnimi lesenimi pisavami. Za tem so jih sušili na polici nad odprtim ognjiščem, kjer so prav za to kurili samo z bukovimi drvmi. Po štirinajstih dneh so postali pol manjši in trdi.
Pastirica zgled Plečnikovim študentom Za arhitekta Vlasta Kopača bi lahko rekli, da je poznal Veliko planino bolje kot svoj žep. Kopač je v spominih opisal zanimiv dogodek iz študentskih let. Proti koncu 30. let prejšnjega stoletja je nekaj pisav za trniče, ki jih je izrezljala pastirica Debevčeva Zefa, odnesel v dolino, jih v risalnici pokazal profesorju arhitektu Jožetu Plečniku in mu povedal, čemu služijo in kdo jih je izrezljal. Profesor je drobne rezbarske umetnine odtisnil v plastelin, potem pa vse skupaj sredi risalnice razvrstil po mizi in študentom dejal: »Dobro si oglejte, kaj zna ta pastirica. Ko boste znali toliko kot ona, boste znali veliko.« |
Trniči z Velike in Male planine so še zlasti mikavni zaradi vtisnjenega okrasa, ki so ga naredili s pisavami. Te so približno 20 cm dolge in 2,5 cm široke deščice iz javorovega, bukovega, macesnovega ali leskovega lesa, ki so na obeh straneh do polovice izrezljane. Siri trniči so imeli v planinskem življenju erotičen pomen, zato najdemo na njih često motiv srca.
Tudi velika noč je bila lepa priložnost za izkazovanje ljubezni. Pisanice so lep slovenski spominek in del naše tradicije, ki se je k sreči ohranila vse do današnjih dni. Še zdaj predvsem v Beli krajini pišejo ali barvajo pisanice. Ob veliki noči so imela dekleta izjemno lepo priložnost, da so s pisanico izrazila svojo naklonjenost čednemu mlademu fantu ali pa mu z njo odgovorile na prav zabaven način. Namreč, poleg navadnih voščil, ki jih najdemo na pisanicah (Veseli vuzem, Vesela aleluja), so pogostejši izreki in verzi, ki naj povedo, kar dekle fantu z govorjeno besedo le težko pove: Iz srca te ljubim, ti pisanko dam ali pa Pisanka je ljubezen goreča, če sem dekle za te, pa ozri se na me.
Srčki in kruhki
Lectovo srce je tradicionalno slovensko darilo pozornosti in ljubezni. Za svoje izdelke so lectarji potrebovali čebelni panj, torej med in satje. Med so vmešali v rženo ali ajdovo moko in napravili testo, satje pa so uporabili za sveče. Iz testa ročno oblikujejo in spečejo srčke in druge izdelke, ki jih pobarvajo v živo pisane in rdeče tone ter jih dopolnijo z različnimi verzi ali ogledalci. Lectarji so s izdelke prodajali ob prazničnih dnevih, na žegnanjih in sejmih. Srčki in drugi medeni izdelki so bili bogata paša za oči, poleg tega tudi priljubljeno darilo. S takim lectovim srcem so fantje lahko preprosto in učinkovito izražali svojo ljubezen do deklet.
Kaj pa mali kruhek? »V zvezi z medičarskimi izdelki je treba opozoriti na napačne oznake, saj najrazličnejše figuralne in dekorativne piškote iz medenega testa kar po vrsti imenujemo mali kruhek,« pravi etnolog dr. Janez Bogataj.
Mali kruhek je gorenjsko-škofjeloški izraz za vrsto peciva, ki so ga pripravljali iz moke, medu, popra, cimeta, klinčkov in jelenove soli. Pomembni sestavini sta bila afrodiziaka poper in med, ki naj bi zanetila ljubezen in dražila spolno moč. Leseni modeli, po katerih so oblikovali male kruhke, spadajo deloma v 18. in večinoma v 19. stoletje. Največ so jih izrezali samouki, predvsem iz Škofje Loke in okolice. Na modelih so se uveljavili človeška in živalska figuralika, rastlinski motivi in geometrijski liki ter upodobitve različnih predmetov. Znanih je nad sto različnih motivov, med katerimi so za oblikovanje malih kruhkov kot ljubezenskih daril največkrat izbrali motiv srca in romba.
