Malemu Vidu ste 
pomagali do terapij

VURMAT – Že pred porodom so ji povedali, naj se pripravi na najhujše. Natalija je bila takrat stara 24 let. Roditi je morala tri mesece in pol prezgodaj. Zakaj, ji niso vedeli povedati.

Ko se je njen drugorojenček rodil (5. 7. 2012), je bil dolg skromnih 36 centimetrov. Njegovo telesce je bilo še tako nerazvito, da se je še vse videlo skozenj. Še dobro ni zadihal in zajokal, že je bil priklopljen na aparate. Najhuje pa je šele sledilo...

Upanje za
 sinkovo zdravje

Teden dni po rojstvu so se začele smrtonosne domine namreč nevarno podirati. Nedonošenček je dobil sepso, za nameček utrpel hudi možganski krvavitvi, zaradi česar ima še dandanes poškodovano levo stran telesa, odpovedala so mu pljuča, ni da ni, se je spominjala mlada mamica. Ki priznava, da sta nebogljenčka pri življenjcu ohranili – njegova sorazmerno dobra teža in prebava! (Fantek je pač ješč, o čemer smo se že kmalu zatem prepričali.) Mesec pozneje ga je lahko prvič prižela k sebi in popestovala. Toda mali Vid je bil takrat še ves v cevkah. Brez teh, ne bo nikdar pozabila, ga je stisnila šele 22. avgusta, več kot en mesec po rojstvu!

Zdravniki so ji dopovedovali: »Nikoli ne bo hodil …« Že zaradi njegove nerazvite medenice, kolkov, krepko zategnjenih okončin, zaradi katerih je videti, kot da bi bil v silovitem in nepojenjujočem krču.

»Midva imava pa še vedno …« Čeprav ji stavka v tistem ni uspelo dokončati, bi bilo vsakomur jasno, kaj je tisto, kar ne bo pri Nataliji in Danijelu nikdar in nikoli usahnilo. Upanje! Upanje za sinkovo zdravje! In za njegovo karseda normalno prihodnost! Do katere pa bo mogoče priti šele z nenehnimi in ponavljajočimi se terapijami, ki pa jih naš zdravstveni sistem – ne omogoča v zadostnem številu.

Odkar se jima je pridružil, gledata na življenje bistveno drugače: »Življenje je res dragoceno!«

Po treh mesecih in treh dneh so Vidu vendarle dovolili iz mariborske bolnišnice v domači Vurmat. Ampak težav še zdaleč ni bilo konec: »Kar naprej sva po bolnišnicah, zgodilo se je, da je pozabil dihati, za nameček doživlja epileptične napade.« V vsej nesreči se nekaj le svetlika: »Če že ima močno poškodovan gibalni center možganov, zaradi česar ne čuti celotne leve strani telesa, je njegova duševna plat, razumevanje in pomnjenje, neverjetna in, hvalabogu, normalna.«

Bratska ljubezen

Takrat je pozvonilo. Ko smo se tudi dokončno prepričali, o kakšnem zakladu je pravzaprav govorila Natalija! Pojavila sta se na vratih: odgovorni očka ga je ravno pripeljal z vsakodnevnih terapij.

Nekaj modrookega in dobrovoljnega se je že takoj zasmejalo. »Pa kje si, lumpek?!« ga je od veselja privzdignila mamica Natalija. »Vid, pridi, pridi!« pa ga je vabil šestletni Enej, ki se razvija v odličnega telovadca, to moramo poudariti.

Kot tudi to, da se je tako neznansko veselil bratovega rojstva. A je moral zdržati še dolga dva meseca, da ga je sploh lahko prvič videl. Odtlej sta nerazdružljiva in močno povezana. Enej je malčkov največji zgled! Med njima je prava bratska ljubezen. »Enej ga zna daleč najlepše potolažiti in pomiriti, motivirati in zagovarjati, če mali kakšno ušpiči …« je starejšega izmed bratov hvalila njuna mamica. »O, ja, znamo mi nagajat',« je požugala navihančku. »Zadnjič je na primer bučno olje polil po tleh!« Ker sta si oče in mama zaprisegla, da ne bosta delala prav nobenih razlik med fantoma, sta ga potem, normalno, tudi – oštela.

Pa ni jokal. »Jokamo pa zelo malo, kajne Vid?« Vid jo je v tistem razumevajoče pogledal in nekaj prav po tiho izrekel. Poglej ga, smo si mislili, saj tudi govori?! »Od februarja se mu prav meša,« je bila slikovita Natalija. Odkar so namreč na tla položili itison, da fantičku ne bi drselo, se je Vid izrazito spremenil, njegov svet je postal na lepem – širši in večji. »Prej se je vlekel po trebuhu, zdaj že kobaca po vseh štirih.« Odtlej je postal še kako gobčen.

Že iz njegovega bistroumnega pogleda je bilo razvidno, da je neverjetno zvedav, vedoželjen, »res je, vse ga zanima«! Svoje prirojene okvare bo znal zagotovo unovčiti. Najbrž gibalno resda nikoli ne bo prav šampionski, bodo pa zato šampionske neke druge njegove vrline. Menda izjemno hitro razume, hitro razvozla ta ali oni problem, »je pravi bojevnik,« ga poboža Natalija. Ob tem pa je fantek še nadvse čustven in simpatičen in poslušljiv, še posebno rad prisluhne pravljicam. Najraje ima tiste, v katerih nastopajo živali ali avtomobili. Še kako uživa tudi pri babici, kjer je hlev, kjer so živali.

Dobrodelni novičarji

Spodvihane noge in roke mu mamica, zdaj zaposlena kot njegova skrbnica, nenehno sprošča in razteguje in postavlja v normalen položaj. Njegova prihodnost in gibalni napredek sta tako ali tako odvisna od terapij. Te so nujne, a tudi drage. Starši morajo za sinkovo lepšo prihodnost nameniti vsaj 700 evrov na mesec! »Če ne bi bilo tako dobrih ljudi in njihove dobrodelnosti, za kar se jim resnično zahvaljujem, preprosto ne bi šlo,« je priznal strojni tehnik Danijel. Ob tej priložnosti pa se seveda zahvaljuje tudi vsem vam, drage bralke in bralci Slovenskih novic, ki ste za družinico Rudolf zbrali 1500 evrov. Za Vida! »Hvala vam!«

»Enej!« je tedaj glasno zaklical Vid, zaradi čokoladnih piškotov ves čokoladen okoli ust. Starejši bratec ga je že v naslednjem hipu ljubeče privzdignil, takoj je bilo videti, da bo (prav zaradi Vida) zrasel v sila odgovorno osebo. Takrat nam je tudi zaupal, kaj si je zaželel za svoj šesti rojstni dan: »Da bi Vid kdaj hodil …« Oh, zagotovo bo! Če ne letos, pa naslednje leto...