Čeprav je bil ponedeljek, sem vstal normalno. Ne na levo in ne na desno. Od vsepovsod je donelo in štrlelo: začenja se šola, naši malčki gor, naši malčki dol, prvošolčke čez cesto, otroke na prvo mesto. Mi smo šli v vrtec, prvič z dvema. Prvi, pardon, tretji september, prvošolski dan, skratka, zame ni več muka, z leti sem črvičenje uspešno potlačil, a od vzgojno-izobraževalne overdoze nasvetov, svaril in opozoril bi me najbrž pognalo, če ne bi hitel na vlak. Tam pa velika potreba res ni neka uživancija.
Pridem na šiht, čekiram pošto, odpiram – še popotnic v novo šolsko leto. Med njimi neka iberparanoična z naslovom Naučite otroke, kako preživeti v novi dobi. Če pošiljatelja prav razumem, bo ta nova doba kot vesoljni potop, v najboljšem primeru ledena doba, peti del. Vsekakor bo hudo in treba se je pripraviti.
Včasih smo rekli Nič nas ne sme presenetiti in smo vežbali sprint v kevdre pred atomskim sevanjem. Zdaj moramo bežati pred neznanjem. V bistvu ne smemo bežati, opozarjajo novodobni stražarji. Najboljša obramba je spopad, in to ne za oceno, šolski red. Za življenje. In svetujejo: naučite otroke nadčutne zaznave, naučite jih izdelovati naravno kozmetiko, papir in rastlinske barve. Iz vrta, če ga imam, seveda, naj naredim zemljanko. A mislijo tako, ki jo je za svojo bazo uporabljal serijski morilec Plut?
Nadalje mi pišejo: naučite otroke plesti, šivati, podreti drevo, zanetiti ogenj brez goriva (za začetek vadite pravilno zlaganje vejic in listja ter prižiganje z vžigalicami) ... Ja, fino, zakaj pa ne, vsaj to zadnje, o kurjenju s šibico, domnevam, bi lahko uspešno prenesel na potomca. Če bi bila bonaca. Za začetek pa je šlo našemu ta malemu tudi brez vsega tega kar dobro. Na uvajanju v jaslih, ko se je zgarbal za štirikolesnik, najbrž ni mislil na prihodnost Slovenije, evra in sveta, morda le za svoj svetlejši jutri. Lahko sem ponosen: ni se usral. No, se je, ampak šele doma.
