Eden izmed redkih slovenskih dolgoletnih neodvisnih raziskovalcev podnebnih sprememb mag. Mišo Alkalaj, matematik, zaposlen na Institutu Jožef Stefan, nam je tudi tokrat v elektronskem dopisovanju predstavil drugo plat nikoli dokončanih zgodb o vremenu.
Prvega aprila lani je v reviji Ona malo za šalo, malo zares izšel članek, v katerem smo predstavili trditve ruskega astrofizika dr. Habibula Abdusamatova, ki je trdil in verjetno še trdi, da smo že leta 2014 začeli drseti v malo ledeno dobo.
Ne vem, na osnovi katerega članka ste to objavili, ampak vsekakor ni malo za šalo. To že več let napoveduje vrsta povsem resnih člankov – zaradi upadanja aktivnosti sonca. In ne samo Rusi. (Pripne šopek linkov na članke z alternativnih in vodilnih spletnih medijev, kot so Global Climate Scam, The Telegraph, Sputnik International, Mail Online, WorldNetDaily, ter na posnetek na youtubu, v katerem trideset vodilnih znanstvenikov napoveduje globalno ohlajanje med letoma 2015 in 2035.)
To pomeni, da se bodo temperature, ali pa da so se že, v povprečju znižale le za nekaj stopinj na leto.
Sploh ne. Pozor, celo na vrhuncu velike ledene dobe so povprečne temperature na Zemlji le kakšnih 4 do 5 stopinj Celzija nižje kot danes, in to je več kot dovolj, da se vsako zimo nabere več snega, kot se ga poleti stali. Zato ledeniki naraščajo, skozi večino zadnje ledene dobe so denimo v Evropi segali do Alp, velik del celinskih ZDA pa je bil pokrit z več kot kilometer debelim ledom. Med malo ledeno dobo, ki je bila formalno med letoma 1300 in 1850, so bile globalne temperature le za kakšne 1,2 stopinje Celzija nižje kot danes, kar je bilo dovolj, da je denimo v Londonu Temza že decembra tako na debelo zamrznila, da so na ledu organizirali božične sejme.
Znanstveniki, ki napovedujejo ohlajanje, primerjajo današnje stanje sonca z razmerami pred t. i. Maunderjevim minimumom, datiranim med letoma 1646 in 1715. Tudi takrat je aktivnost sonca, torej število sončnih peg, upadala več ciklov. Sledilo je 60-letno obdobje, ko na soncu ni bilo videti tako rekoč nobene pege in je sovpadalo z najbolj mrzlim delom male ledene dobe. Maunderjevemu minimumu je sledil t. i. Daltonov minimum v letih med 1790 in 1830, ko je bilo število sončnih peg tudi zmanjšano, a večje kot v obdobju Maunderjevega minimuma. No, oba minimuma sončne aktivnosti ter upad pred tem sovpadajo z malo ledeno dobo.
Če bi torej šli proti čemu podobnemu, kot je bila mala ledena doba, bi opazili upadanje približno od 0,1 do 0,2 stopinje na leto, v povprečju deset let ali več. Variacija med posameznimi leti pa bi bila precej večja – tako v plus kot minus.
Kot pravite, vas napovedi resnih ohladitev ne prepričajo povsem. Zakaj?
Najprej zato, ker temeljijo na primerjavi podatkov o aktivnosti sonca danes in v 17. stoletju, ko so lahko le šteli sončne pege, zdaj pa znamo izmeriti precej več, torej, ta dva podatka nista dovolj dobro primerljiva. In drugič, vemo, da obstajajo dolgi cikli spreminjanja sončne aktivnosti, ampak ne znamo preverljivo pokazati, zakaj – zato ne moremo napovedovati aktivnosti sonca, in čeprav se trenutno zmanjšuje, se lahko denimo čez deset let spet poveča.
Nesporno pa je, da se Zemlja od leta 2003 rahlo ohlaja, to je, oddaja več energije, kot je dobiva s sonca. Ampak ker imajo oceani 1118-krat večjo toplotno kapaciteto kot ozračje, lahko tako neravnovesje traja še desetletja, preden bi se to poznalo na temperaturah ozračja.
So letošnji prevladujoči vroči poletni dnevi teorijo o mali ledeni dobi zanikali – po drugi strani smo imeli tudi skrajnosti, deževja in nekaj jesensko hladnih dni?
Ne, niti eno niti drugo. Kot že rečeno, medletne variacije temperatur so lahko precejšnje, celo med veliko ledeno dobo bi našli poletja, ki so bila toplejša od današnjih. Plus, to, da je bilo v delu Evrope letos poleti precej vroče, bolj malo pomeni za globalne temperature, Evropa ni prav velika. Po drugi strani je bilo hkrati v precej večji Avstraliji zelo mraz. (Pripne spletne povezave, ki to dokazujejo, na straneh news.com.au – News Online from Austria and the World, ABC – Australian Broadcasting Corporation in Techly.)
Ko sva si nazadnje dopisovala po mejlu, ste opozorili, da meritve temperatur v urbaniziranih mestih ne morejo biti merodajne za izračun približka temperatur za vso državo. Kako bi lahko naredili realnejše meritve?
Tega ni treba izumljati, to že obstaja. Satelitske meritve površinskih temperatur so enakomerno porazdeljene po površini Zemlje in niso odvisne od ogrevanja urbanih otokov. Denimo izmerjene temperature RSS (poda link na spletno stran Remote Sensing Systems), ki kažejo, da globalne temperature zadnjih skoraj 19 let stagnirajo.
Pa če se osredotočiva le na vreme, si upate vsaj približno napovedati, kakšno jesen bomo imeli – tudi še zelo toplo ali predvsem deževno?
Absolutno ne – nimam niti meritev niti modela. Sploh pa so tudi najboljše napovedi za več kot sedem dni vnaprej manj kot 50-odstotno zanesljive.
