METLIKA – »Nimam besed, s katerimi bi se zahvalila vsem, ki so pomagali, da smo dobili nov avto, s katerim se naša Anja zdaj varno vozi v Novo mesto v dnevni center Dolfke Boštjančič! Res hvala vsem, ki ste pomagali! Vsak dan prevozim 100 kilometrov in Anja se v avtu tako dobro počuti, da kar vriska od veselja in se ves čas smeji,« ni mogla skriti navdušenja Anjina mamica Janja Ambrožič iz Bereče vasi pri Metliki.
Večji del denarja za avto, gre za forda tourneo connect, so z odrekanjem privarčevali Ambrožičevi sami, saj so ta nakup načrtovali več let, a povsem brez pomoči ni šlo. V akcijo se je vključil tudi metliški Rdeči križ, na njihovo prošnjo so se odzvali tovarna zdravil Krka iz Novega mesta, Perspektiva invest iz Ljubljane, Rdeči križ Slovenije in Adria mobil Novo mesto, ki so skupaj zbrali 5000 evrov, ves denar je bil namenjen nakupu in predelavi omenjenega avtomobila.
Darilo Patrikovih staršev
Seveda pa ne moremo mimo pomoči družine Malatestinić iz Metlike. Klaudija in Mladen sta se namreč odločila, da pomoč, ki je bila namenjena zdravljenju njunega sina Patrika, ta je maja letos izgubil boj s kruto boleznijo, podarita Ambrožičevim za nakup avta. »Vse pohvale in velika zahvala Patrikovi družini za veliko plemenito dejanje, ki je izjemno in znova potrjuje, da je solidarnost tista, ki nas v težkih trenutkih najbolj povezuje,« je dejala Zalka Klemenčič, sekretarka metliškega območnega združenja Rdečega križa.
Ob tem pa je Mladen znova poudaril, da je bila tudi Patrikova velika želja, da bi komu pomagal, ko bi ozdravel. »To je dejal, ko je videl, kako so ljudje res nesebično in odprtega srca priskočili na pomoč, ko smo se izpostavili in povedali, da smo se zaradi njegove bolezni znašli v stiski. Mi v boju s Patrikovo boleznijo nismo bili uspešni, smo pa vsaj Ambrožičevim nekoliko olajšali življenje. To nam je v tolažbo, čutimo neko notranje zadovoljstvo,« je dodal. Tako so denar, ki so ga zbrali pri maši za Patrikovo zdravljenje, bilo ga je 1500 evrov, in še tisočaka, ki je ostal od sinovega zdravljenja, podarili Anji. Malatestinićevi so se še odločili, da tudi tisoč evrov, ki ste jih bralci Slovenskih novic za Patrika zbirali prek Krambergerjevega sklada, podarijo Anji, za katero je bil prav tako odprt račun pri istem skladu, tako da je bilo s tega računa za avto namenjen tisočak in pol.
Zdaj se rada tudi vozi
Anja, ki bo marca dopolnila 12 let, ima cerebralno paralizo četrte stopnje in potrebuje 24-urno pomoč, saj sama ne more nič, ne govori, ne hodi, niti sedi ne, za hranjenje potrebuje pomoč. Njen prostor je omejen na invalidski voziček, na katerem preživi večino časa. Uživa v dnevnem centru, kamor jo Janja vsak dan vozi, a doslej jo je prevažala v starem avtu, v katerega so namestili standardni otroški sedež, ki pa je bil že zdavnaj premajhen, saj Anja v rasti ne zaostaja za vrstniki. Vožnje so bile doslej napor, saj so morali deklico iz invalidskega vozička dvigniti in jo namestiti v otroški sedež, odslej pa je prevoz veliko lažji.
»Zdaj Anjo z vozičkom vred zapeljem v avto, ki ima vgrajeno ročno rampo. In samo tri minute potrebujem, da voziček pritrdim,« je pokazala Janja, kako poskrbi za varen prevoz hčerke, ki so ji zdaj vožnje pravi užitek. Sedi namreč nekoliko višje, vidi na vse strani in ni čudno, da se pri tem tako zadovoljno oglaša. Do zdaj so bili tudi obiski zdravnika ali specialista v Ljubljani naporni, s seboj so morali namreč vzeti 23 kilogramov težak invalidski voziček, ki je prilagojen njenemu fizičnemu stanju, torej ima oporo za glavo, trup in noge. »Voziček je bilo treba delno razstaviti, da smo ga lahko spravili v prtljažnik. To nam je vzelo veliko časa, hkrati pa je bilo to težko delati na parkirišču, saj smo potrebovali precej prostora, da smo voziček postavili na tla in ga spet sestavili,« jo je dopolnil Boris, Janja pa je zadovoljno dodala, da so šli dan prej z Anjo prvič v trgovino. Prej je moral namreč eden vedno počakati v avtu, drugi pa je skočil po nujnih nakupih.
Tudi na izlet
»O, pa na izlet bomo gotovo šli. Morda v živalski vrt,« je zadovoljno napovedala Belokranjka, Anja pa se je široko nasmehnila, kot da je razumela mamine besede. »To je naš sonček, res je pozitivna,« jo je pobožala Janja, ki hčerko zjutraj že pred sedmo pelje v Novo mesto, se vrne domov, ponjo pa gre znova po dvanajsti. »Saj je naporno, ko se štirikrat na dan po prometni in vijugasti cesti peljem čez Gorjance, a ko vidim, kako Anja uživa v centru, kjer zanjo skrbijo kot za svojega otroka, je ves trud poplačan,« še doda Janja.
Dekličino stanje je zdaj stabilno, čaka le na operacijo stopala, ta naj bi bila še letos.
