Če rečemo, da je družba v resnici eno veliko omrežje, se zastavlja vprašanje, kaj jo drži skupaj. Zakaj ne razpade na prah posameznikov? Od iskanju odgovora, kaj družbo drži skupaj, sta se oblikovala dva konkurenčna odgovora. Prvi pravi, da jo skupaj držijo vrednote, ki jih sprejema velika večina ljudi, drugi pa, da jo skupaj držijo ljudje, povezovalci. Povezovalci so tisti, ki so v določenem odnosu z večjih številom ljudi.
Običajno ima človek štiri, pet različnih identitet. Povezan je s člani družine. Povezan je s službo, od katere živi. Povezan je s skupnostjo, v kateri prebiva. Povezan je z ljudmi, s katerimi se druži v prostem času. Morda je povezan še s politično stranko. In morda je povezan z versko skupnostjo. So pa ljudje, ki imajo poseben talent, da navezujejo stike z velikim številom ljudi, organizacij in pobud. Ti so nekakšni superpovezovalci. Povezujejo dele družbe, ki bi ostali ločeni ali pa bi bile povezave vzpostavljene šele prek dolgih ovinkov, če ti ne bi ustvarili bližnjic.
Poznal je vse,
vsi so ga poznali
Pred dobrim tednom je umrl Maks Soršak. In Maks je bil tak superpovezovalec. Živel je v Ljubljani. In zdelo se je, da ni človeka, ki ga ne bi poznal. Ker pa je bil doma z Vranskega, so njegovi stiki segali tudi na drugo stran Trojan. Nekoč je bil nogometaš. Branil je za mladinsko vrsto Vranskega. In poznal je vso nogometno sceno svoje generacije. Tudi navijač je bil. Povezoval je navijače Liverpoola. Ker je veljal za dobrega organizatorja, je deloval tudi v Nogometni zvezi Slovenije.
Esad Babačić je zanj napisal, da je bil vratar mesta. Ne vem, ali je kdaj delal kot receptor. Spominjam se, da je v študentskih časih delal v garderobi Narodne in univerzitetne knjižnice. Vse, ki so prihajali v NUK, je poznal. Študiral je pravo. Predvsem pa je bil Maks Soršak človek kulture. Devet let in devet mesecev je delal v gledališču Glej, tudi kot umetniški vodja. Poznal je nepregledno število ljudi, ki so delali za teater. Bil je kot enciklopedija. Za vsak dogodek na kulturni sceni je vedel. Potem je bil 15 let namestnik direktorice Moderne galerije Ljubljana.
Človek brez sebičnosti
Maks Soršak je bil med pobudniki ustanovitve Asociacije, združenja, ki povezuje 60 kulturnih zavodov in društev ter skoraj toliko posameznih ustvarjalcev. Osebno je še posebno tesno sodeloval z Zavodom Bunker, mednarodnim projektom Via Negativa Lab in Inštitutom za arhitekturo in kulturo (ARK). Ko je pred desetletjem hudo zbolel, je po okrevanju ustanovil društvo za pljučno hipertenzijo. Kot tajnik društva je povezoval bolnike s težko boleznijo. Povezoval jih je v Sloveniji in povezal jih je z evropskim združenjem. Na facebooku je povezoval skoraj 2000 ljudi.
Ljudje, ki povezujejo družbo, omogočajo, da se stvari spremenijo. Ker so na vozliščih komunikacij, omogočajo inovacije. So dobro obveščeni in poskrbijo, da je dobro obveščena tudi njihova okolica. Krajšajo poti med ljudmi, zato lahko marsikaj pospešijo.
Sta dve vrsti superpovezovalcev: tisti, ki svoj povezovalni talent izkoristijo za sebične potrebe, in tisti, ki ga izkoristijo za povečevanje solidarnosti med ljudmi. Maks Soršak je bil človek brez sebičnosti. In človek z veliko solidarnosti. Ni bil na funkcijah, ki bi mu dajale moč ali vpliv. Ljudi je povezoval brez teh dveh vzvodov.
Praznina
Ko taki ljudje odidejo, za njimi ostane praznina. In v tem primeru to ni fraza. Praznina nastane v središču družbe. Tam, kjer so bili postavljeni mostovi med ljudmi, med različnimi skupinami, med različnimi svetovi. Malo ljudi je, ki bi znali povezati neodvisno in institucionalno kulturo, umetnost in šport, bolne in zdrave, Ljubljano in Vransko. Ko odidejo, so ljudje drug drugemu spet večji tujci.
