Makarovičeva in nadškof Stres pod isto streho

Maja bo minilo 30 let od objave prve številke Nove revije. Jubilej je dovolj lep, da si kaže zastaviti vprašanje, kdo je bil zraven. Kdo je bil zraven v prelomnih trenutkih. Nova revija sicer ni edino intelektualno jedro, ki se je v osemdesetih letih ukvarjalo z vprašanji demokracije in nacionalne države, gotovo pa spada med pomembnejše.

Vse skupaj se je začelo že leta 1980. Takoj po smrti Josipa Broza - Tita se je pojavila pobuda za ustanovitev nove revije. Ob tem se je v naslednjih dveh letih pojavila drobna sprememba. Revija, ki naj bi bila nova, je malo začetnico spremenila v veliko. Torej Nova revija.

Iz različnih političnih galaksij

Pod peticijo za ustanovitev Nove revije se je leta 1980 podpisalo 60 ljudi. Druščina je bila precej pisana. Med podpisniki so bili, denimo, pesnica Svetlana Makarovič, prevajalec in publicist Jaša L. Zlobec, legendarni ilustrator Kostja Gatnik, filozof Tine Hribar, sociologinja Spomenka Hribar, filozof Taras Kermauner, sociologa Dimitrij Rupel, Veljko Rus … Če človek danes pogleda na seznam pobudnikov za ustanovitev Nove revije, si težko predstavlja, da bi se bili pripravljeni peljati z istim avtobusom. Danes se zdi, kot da so iz različnih političnih galaksij. Leta 1980 pa ni bilo tako.

Poleg ustanovitve lahko omenimo še dva prelomna dogodka, povezana z Novo revijo: 57. številko, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program, in 95. številko, ki je izšla leta 1990, pred prvimi večstrankarskimi volitvami. Če si ogledamo avtorje, ki so besedila objavili v obeh omenjenih, ugotovimo, da sta seznama izjemno barvita. Tudi zanje se zdi, da danes ne bi želeli na isti avtobus. Ali pa bi jih del sedel zelo spredaj, del zelo zadaj, srednje vrste pa bi bile prazne.

Nova revija ima tudi nekaj konstant. Pri ustanavljanju in obeh ključnih številkah so sodelovali Ivo Urbančič in Tine Hribar (oba sta filozofa), sociologi Dimitrij Rupel, Veljko Rus, Spomenka Hribar ter pesnika Jože Snoj in Niko Grafenauer.

Sporni Tomčev članek

Trije sociologi in en pravnik so prispevke objavili v obeh prelomnih številkah. To so France Bučar, pozneje tudi predsednik parlamenta, Jože Pučnik, prvi mož Demosa, Peter Jambrek, ustavni sodnik, in Grega Tomc, ki je v 70. in 80. letih pisal besedila za Pankrte. V legendi o Novi reviji je precej samosvoj primerek. Kot da bi bil opozicija znotraj opozicije, alternativa znotraj alternative. Kdor bi danes po naključju naletel na njegov članek, objavljen v 57. številki Nove revije, pa ne bi vedel, kje je bil objavljen, ne bi nikdar uganil, da gre za zapis iz publikacije, ki v Muzeju novejše zgodovine zaseda skorajda posvečeno mesto. Tomc je v članku, ki je bil objavljen leta 1986, pisal, da je predvsem Ljubljančan in Kodeljevčan, šele potem pa Slovenec. Besedilo je okrog uredniškega koncepta naredilo tako velik ovinek, da je v uredništvu tekla ostra polemika, ali naj članek sploh objavijo. Na koncu je obveljalo stališče Marjana Rožanca, ki je bil tako kot Tomc velik nogometni zanesenjak, da članek mora biti objavljen, Nova revija pa mora ponujati različne poglede na svet.

Pogled na pisano druščino, zbrano okrog ustanovitve Nove revije in njenih prelomnih projektov, dovolj jasno pove, kdo je bil zraven. Si lahko to tradicijo prisvoji kakšna stranka? Zraven so bili tako ljudje iz sedanje Nove Slovenije kot tudi iz gibanja Trs. Ljudje iz LDS so sodelovali s člani SDS. Pesnica Svetlana Makarovič je botrovala nastanku revije, v kateri je objavljal sedanji ljubljanski nadškof Anton Stres. V isti številki sta članke objavila sedanji premier Janez Janša in nekdanji minister za delo Ivan Svetlik. Janša je v prejšnjem mandatu kot voditelj opozicije torpediral projekte, ki se jih je loteval minister Svetlik. Nepoučen opazovalec bi, ko bi videl omrežje Nove revije, lahko celo sklepal, da gre za omrežje spletk. V resnici je šlo za ljudi, ki so se pred tremi desetletji povezali ob nekem projektu, ko pa je bil končan, so šli vsi po svojih poteh.