Majoliko še dandanes povezujemo s Kamnikom, kjer je okrajni predstojnik Florjan Konšek leta 1855 s precejšnjimi denarnimi žrtvami ustanovil keramično obrtno delavnico. Iz Češke je dobil izurjene in sposobne delavce, ki so prenesli v kamniško podjetje vse najnovejše pridobitve slovite češke keramične in porcelanske industrije. Dosti pozneje se je rodila znamenita kamniška majolika.
Kamni namesto uteži
Žal je njihova proizvodnja konec leta 2008 obstala, a ostali so ljudje, ki so delali v tovarni in imajo nanjo lepe, a tudi grenke spomine. Med njimi je 84-letna Marica Ftičar iz Mekinj pri Kamniku. Pri podjetju se je zaposlila leta 1956, torej pred 60 leti, ko je končala šolo za umetno obrt v Ljubljani. Potem je več kot 31 let slikala na majolike v tradiciji kamniške keramike, ki je vsaj v povojnem obdobju šla skozi različne faze, od zasebne delavnice na Žebljarski poti v Kamniku do sodobne tovarne na Bakovniku. Ko se je upokojila, ni več slikala na majolike. »Niti na eno,« zatrdi Ftičarjeva. V kamniški Hiši keramike na Šutni so odprli razstavo majolik, ki jih je z vso svojo ljubeznijo poslikala gospa Marica.
Ko je končala šolanje, je vedela, da v Keramično-kemični tovarni v Kamniku delajo krožnike: »Takrat so ji rekli Schnablnova fabrika po predhodniku takratne tovarne, ki smo mu rekli stric Gustl (Avgust Schnabl, op. p.). Šla sem in so me takoj vzeli v službo. Bilo je nekaj slikarjev, ki so poslikavali fildžane za turško kavo, čisto majhne skodelice, ki so jih prodajali na jug. Takrat si še niso upali čisto ukiniti dekorativnega poslikavanja. Nekdanji lastnik Rudolf Schnabl je bil še živ, morda tudi zaradi zato, ker so ga potrebovali, saj je znal edini delati glazuro. Sestavljal jo je po svojem receptu. Imel je tehtnico z dvema posodama, kakršno imajo mesarji. Uteži ni imel, imel pa je kamne različnih velikosti. Če sem ga vprašala, kje ima uteži, se je kar smejal. Ko so mu rekli, da ga ne potrebujejo več, je kamne vrgel v vodo, v šajspoh, v Mlinščico torej.«
Šnops v masi se ni obnesel
Potem so se pojavile precejšnje težave z izdelavo glazure, saj ni nihče natančno vedel, kako se naredi. »V tovarno so prišli ljudje po svojih ne vem kakšnih zaslugah,« pravi gospa Marica. »Glazure niso bile dobre, bile so mehurjaste, neprosojne. Prišel je nekdo, ki je rekel, naj v maso nalijemo šnopsa, češ da škoditi ne more. To je šlo v zgodovino in še ena peč se je pokvarila oziroma uničila. To je kemija, ki zahteva veliko natančnosti.«
Zgodil se je pomemben preobrat. »Prišel je prof. Božo Račič, zbiratelj ljudskega blaga in učitelj, ki je imel s seboj slike grbov, da bi jih slikali na posode,« nadaljuje sogovornica. »Povezal se je s trgovskim podjetjem Dom, da bi jih prodajali. Izpolnjevali smo naročila za katere zaslužne ljudi, na majolikah so se znašli tudi grbi slovenskih mest. Takrat je podjetje stalno pošiljalo naročilnice z velikimi naročili. Ker nismo imeli peči, jim nismo mogli slediti, zato je Dom zbral denar za tunelsko peč, ki so jo potem raje uporabili za izdelavo elementov za električno napeljavo. Bili so hudi, saj so investirali namensko za peč za majolike. Mi pa smo jih žgali po starem, to je na drva.«
Majolike in politika
V proizvodnji majolik so se zgodile spremembe. »Stric Gustl, ki je bil nečak Rudolfa Schnabla, je imel utelešeno ljubezen do keramike,« se spominja gospa Marica. »Majolike je oblikoval na vretenu, potem smo jih začeli ulivati v modele, ki so jih napravili po njegovih ročno izdelanih posodah. Majolike, ki so bile izdelane na vretenu, so bile neprepustne, medtem ko so novejše, vlite v model, prepuščale vodo oziroma drugo tekočino. Tem še neporisanim majolikam smo rekli biskvit.«
Nekoč je prav zaradi grbov nastala zelo čudna situacija: »Neko jutro sem opazila, da je nekdo poslikave na majolikah z grbi Krškega, Kočevja, Pirana in še nekaterih drugih mest razmazal. Prišel je direktor in mi očital, zakaj propagiram določene svetnike in križe. Kako me je oštel … Povedala sem mu, da slovenski grbi niso od zdaj, od svobode naprej, ampak imajo neko dediščino. Kočevje je imelo sv. Jerneja, Krško sv. Janeza s kačo v kelihu, Ptuj je imel križ, prav tako tudi Piran. Cerknica je imela cerkvico na jezeru, Maribor pa cerkvico in sv. Duha. To so bili stari grbi in takšne majolike so naročali. Direktor je protestiral tako, da jih je preprosto uničil. Smo pa delali majolike tudi za drugo stran. Nekoč sem naredila zelo veliko majoliko za Franceta Popita in v čast mi je, da mi je segel v roko. Časi so bili takšni, treba je bilo pomesti s preteklostjo.«
Zdaj slika na steklo
Marica Ftičar se je leta 1988 upokojila: »Ostala sem doma, čeprav sem večkrat kar jokala. Toda enkrat moraš končati. Saj so vse slikarke znale poslikavati majolike. Prenehala sem, enkrat za vselej, a čopič in barve so ostali moja ljubezen. Zdaj slikam na steklo, poslikave so zelo podobne. Vsak dan še slikam, ker mi je v veliko veselje.«
Kamniška majolika je leta 2008 doživela žalosten konec, ko je proizvodnja zamrla. »Nikoli nisem mogla razumeti, da je tovarna propadla,« pravi Ftičarjeva. »Vedno so govorili, da so majolike paradni konj, čeprav takrat nisem vedela, kaj to pomeni. Ko je prišla na obisk kakšna delegacija, si je vedno ogledala proizvodnjo, potem so jo peljali še v naš oddelek, češ da bodo še nekaj videli. Ob koncu so jim pokazali skladišče naših izdelkov, kjer so po mili volji izbirali majolike in jih odnašali s seboj. Neki direktor mi je nekoč dejal, da majolike odprejo vsa vrata. Ko so se kakšni inšpektorji pojavili v tovarni, so jih najprej peljali k izdelkom, potem so malo posedeli in kmalu odšli.«
| Ohranja jo kamniški muzej V Kamniku kar nekaj časa niso vedeli, kaj storiti z ostanki nekdanje proizvodnje majolik. Nato se je pojavil lončar Igor Bahor iz Topolšice, ki je odpeljal zapakirano lončarsko opremo. Majoliko po svoje oživljajo tudi v kulturno-umetniškem društvu Hiša keramike, k sreči se ohranja tudi v kamniškem muzeju. Poleg starejših primerkov majolik in preostalega posodja je Medobčinski muzej Kamnik odkupoval od omenjene tovarne posamezne primerke, leta 2008 tudi tiste, ki so nastali v sodelovanju s slovenskimi umetniki. Zbrano gradivo je muzej prejel v hrambo, in sicer 326 izdelkov (novejših izdelkov, starih vzorcev), slikovni material (fotografije, načrte, kataloge, knjige …), lesen kolovrat, biskvit in drobni material za delovno mesto modelarja in slikarja. |
Posebnosti poslikave
Podobe na majolikah so ustvarjali zelo svobodno, odvisno tudi od naročila oziroma od tega, komu so bile namenjene. Prostor na majoliki je majhen: »Vedeti moramo, da je poslikava povsem drugačna kot na papirju. Pri majoliki moramo upoštevati, da je prostor, kjer pride glavna podoba, zaradi izbočenosti ukrivljen. Paziti moraš tudi, kako posodo držiš, ko jo imaš v naročju. Lahko bi se ti zgodilo, da bi sproti brisal tisto, kar si naslikal. Še nekaj je pomembno: kar enkrat naslikaš na majoliko, ne moreš več popravljati.«
