SOBOTNA MREŽJA

Maj in Rožnik sta Cankarjeva

Objavljeno: 21.05.2015 21:12

Desetega maja se je rodil naš največji pisatelj Ivan Cankar.

  • Ivan Cankar
  • Franc Bogovič
  • Radko Luzar
  • Milan Vidmar
  • Rihard Jakopič
  • Oton Župančič
  • Oktobra 1986 v dvorani SAZU: Josip in hčerka Živa Vidmar

V maju prevladujejo delavski in partizanski prazniki, to so prvi, drugi in deveti maj. Pa še kaj partizanskega, zlasti letos, ko mineva 70 let od osvoboditve, se bo našlo za praznovanje in na jezo dela desnega pola slovenske politike.

Prav na današnji dan, 9. maja 1945, je dokončno zmagala evropska civilizacija in z njo kot zavezniki tudi slovenski partizani, fašizem in nacizem sta bila poražena. Mnogo desetletij prej, 10. maja 1876, se je rodil tudi naš največji pisatelj in dramatik Ivan Cankar, ki je med letoma 1910 in 1917 živel na ljubljanskem Rožniku, hribu nad Rožno dolino, z baročno cerkvijo Marijinega obiskanja na vrhu in gostilno tik pod njo.

Olepševalno društvo Rožna dolina, ki letos praznuje častitljivih 110 let (za ptujskim drugo najstarejše v Sloveniji) in ga zdaj vodi Samo Zajc, je 1905. nastalo iz potrebe: v novem delavskem naselju, zastavljenem 1898. (zanimivo, da je danes to elitna ljubljanska četrt in ne razvpite Murgle, kot trobijo mnogi) na zamočvirjenem travniku brez cest, elektrike, vodovoda in kanalizacije, je bilo potreba marsikaj postoriti, tako kot je treba še danes. In prav vrli Rožnodolci jutri na Rožniku prirejajo kulturno prireditev, ki so jo poimenovali Cankarjev dan in bo posvečena še enemu znamenitemu Rožnodolcu, Josipu Vidmarju, literarnemu in gledališkemu kritiku, dramaturgu, prevajalcu, esejistu in zaradi razmer tudi politiku, rojenemu pred 120 leti, ki je bil prav na Rožniku pri rosnih 16 letih predstavljen velikemu pisatelju.

Hčerka karizmatičnega Josipa Živa Vidmar, pred upokojitvijo književna urednica pri Cankarjevi založbi, prej pa je delala v slovenski redakciji Enciklopedije Jugoslavije in je zdaj ena od najbolj neutrudnih in zagnanih aktivistk društva, pravi, da ga je k Cankarju na Rožnik 1911. pripeljala Vera Kessler, ena od štirih kulturno navdahnjenih ljubljanskih sester Kessler z Rimske, ki se je pozneje poročila s pisateljem Franom Albrehtom in postala pesnica in pisateljica Vera Albreht. Cankarju je bila sicer mnogo ljubša njena starejša sestra Mici. Leta 1913 se je s tretjo sestro Ano poročil veliki pesnik Oton Župančič, hči sodnika Rudolfa in podjetne Marije Kessler je bila še Slava, pozneje poročena Švarc. Mici se z Ivanom ni poročila, ostala je njegova neuslišana ljubezen, zanimivo pa je, da sta se Miha Čop, njen poznejši mož, in Cankar zaradi jugoslovanstva leta 1914 znašla skupaj v zaporih na Ljubljanskem gradu, k njej na Bled pa je hodil malone do svoje smrti 1918.

Jutri bo na Rožniku ali tudi Cankarjevem vrhu dramski igralec Ivo Godnič podal pripoved Josipa Vidmarja o obiskih pri Cankarju na Rožniku, njegova igralska kolegica Jerica Mrzel pa Cankarjevo črtico Kadet Milavec.

Obiskovali so ga mladi, dijakinje in dijaki, tudi pesniki

Cankar je imel sobo na podstrešju stanovanjske hiše, v kateri je bila tudi gostilna – ta še danes skrbi za lačne in žejne – in od koder je imel razgled na grič s cerkvijo. Tam, kjer je danes njegova spominska soba, je dlje, verjetno kar eno leto, stanoval tudi poet Župančič. Eden največjih slovenskih likovnih umetnikov Rihard Jakopič je pri velikem prijatelju verjetno preživel dve poletji, reden gost je bil pisatelj Alojz Kraigher (mimogrede, oče partizanskega prvoborca, narodnega heroja in povojnega politika liberalnih idej Borisa Kraigherja), prav tako skladatelj Anton Lajovic (njegov nečak je dirigent Uroš), slikarja Maksim Gaspari in Hinko Smrekar ter številni drugi.

Obiskovali so ga mladi, dijakinje in dijaki, tudi pesniki, ki so mu nosili v branje svojo poezijo; uredništvo Ljubljanskega zvona naj bi pesem, ki je dobila v znak privoljenja Cankarjev podpis ali samo začetnico imena, brezpogojno natisnilo v reviji. Rožnik nad Ljubljano je bil v letih 1912 in 1913 slovenska kulturna prestolnica in je torej pravi kraj za vsakoletno podelitev kresnikov, ki jih od leta 1991 podeljuje časnik Delo za najboljši slovenski roman preteklega leta.

Med bivanjem Ivana Cankarja na Rožniku, se spominja Kraigher, je pesnika obletavala mlada domača hči Mici Pfeiferjeva. Ne zaman, a kaj ko so bile poleg nje njegove muze še njegova velika ljubezen Mici Kesslerjeva in uradna zaročenka Milena Rohrmanova. Pisatelju v spomin je na Rožniku njegova spominska soba, ob tridesetletnici smrti, leta 1948, pa so mu ob robu gostilniškega vrta postavili doprsni kip, delo kiparja Frančiška Smerduja, in vrh Rožnika preimenovali v Cankarjev vrh.

Drugi znameniti Rožnodolec, ki mu je posvečeno jutrišnje slavje, Josip Vidmar, se je v Rožno dolino priselil 1930., ko sta oče Josip, dežnikar, in mati Josipina, hči organista z Iga in šivilja, na današnji cesti Cesti 27. aprila 51 kupila zidano in leseno stavbo v alpskem slogu, kjer je bil 27. aprila 1941 ustanovljen OF. Vidmarjevi so prej živeli na Mestnem trgu v Stari Ljubljani, kjer so tudi popravljali in izdelovali dežnike. Iz obrtne delavnice je s podjetnostjo in pridnostjo pozneje zraslo marsikaj, tudi tovarna Tonosa v Savljah, ki jo je ustanovil Stane, brat Josipa ml. Vila je bila že davno poimenovana po mogočni in ugledni ljubljanski družini, ki je nekoč živela v njej – Vidmarjeva vila. Najstarejši brat oefovca Josipa, sedem je bilo bratov in sestra Vidmar, je Milan Vidmar, znameniti elektrotehnik, prvi slovenski šahovski velemojster, ki na številki 51 sicer ni nikdar stanoval, kupil si je namreč hišo zraven vhoda v današnjo reprezentančno vilo Podrožnik. Milan Vidmar je bil profesor, dekan, rektor ljubljanske univerze ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (kar je bil tudi Josip) in snovalec fakultete za elektrotehniko.

Na Javorovici je govoril Franc Bogovič

V množici proslav, ki se vrstijo te dni, je treba morda še posebno izpostaviti tisto, ki je bila 1. maja na partizanski Javorovici na Gorjancih nad Šentjernejem. Tam je ob mednarodnem prazniku dela kot slavnostni govornik na tradicionalnem prvomajskem srečanju sodeloval tudi evropski poslanec, ugledni član stranke SLS, Franc Bogovič. Čeprav proslava ni bila partizanska, se je Bogovič poklonil »spominu na tragičen dogodek iz sredine marca leta 1944, ko je na tem mestu padlo več kot sto partizanov 4. bataljona Cankarjeve brigade. V neenakopravnem boju so dali največ, kar lahko da človek za svoj narod, svoje življenje.« Za spravne besede bi se mu moral zahvaliti vsak Slovenec, ki mu je kaj do naše skupne domovine. Spomnimo: 16. marca 1944 so Nemci in domobranci v bitki na Javorovici pobili 113 partizanov. Domobrance so tovariši v Novem mestu pozdravili kot zmagovalce, nemški general Rössener pa je bil predlagan za visoko odlikovanje, zlati križ. Ob leni Krki in pod skrivnostnimi Gorjanci tudi danes živijo pridni in iznajdljivi ljudje pa še originalni povrhu, občino pa zdaj neprofesionalno vodita uspešna podjetnika Radko Luzar kot župan in podžupan Janez Selak. Prava moža, ki imata za to, da je na Javorovici govoril veljak SLS, nedvomno veliko zaslug. 

Predstavitvene informacije