Juan Gabriel Vasquez (1973) je kolumbijski pisatelj mlajše generacije, ki je odraščala v mračnem in mučnem obdobju mamilarske vojne med državo in narkokarteli, na čelu katerih je bil razvpiti Pablo Escobar. Bilo je v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, Kolumbijci pa še danes, več kot 20 let po Escobarjevi nasilni smrti, čutijo posledice tega uničujočega obdobja. Z zgodovino se soočajo in jo poskušajo preboleti po svoje, tudi z umetnostjo.
Gospod Vasquez, kako se Kolumbijci soočate z zgodovino, ki jo je ožigosalo nasilje narkomafije?
Težko, še vedno je težko. Očitno je moralo preteči dovolj časa, da smo se bili sploh sposobni začeti spopadati z obdobjem, ki je globoko zaznamovalo več generacij naše celotne družbe. Leta nasilja so pustila posledice in le počasi spoznavamo, da je mogoče živeti tudi v sožitju. O tem se pišejo romani, snemajo filmi, televizijske serije in dokumentarci, potekajo razprave v medijih in med ljudmi. Najtežje se je osvoboditi strahu, ki se je zajedel v ljudi zaradi nasilja.
Odstiranje tančic Zvok stvari, ki padajo (2011) je peti roman J. G. Vasqueza, v katerem avtor odstira tančico z mračnega, nasilja polnega obdobja mamilarske vojne, ki jo je bíla država z narkomafijo s Pablom Escobarjem na čelu. Zgodba temelji na zgodovinskem dogajanju, odlikuje pa jo izostrena pripoved, ki razkriva najgloblji in najhujši strah, ki ga je nasilje naselilo v ljudeh. V slovenskem prevodu je roman pravkar izšel pri založbi Beletrina. |
Prav ta neznosni strah je rdeča nit vaše zgodbe.
Prav gotovo, in ker je strah pred nasiljem tako težko premagati, je o tem treba govoriti, pisati, ga izpostavljati. Z zgodovino in spomini se je treba soočiti.
V romanu razgaljate obdobje svojega odraščanja, ne prvoosebno, a vendarle z očmi pripovedovalca, ki je vaš vrstnik. Je bilo pisanje za vas osvobajajoče?
Najbrž res, čutil sem potrebo, da zgodbo pove nekdo iz generacije, ki je takrat odraščala. Rojen sem leta 1973 in vedeti morate, da je bilo moje otroštvo v Bogoti lepo in srečno. Vse do krvavih spopadov, ki so zaznamovali ne le mojo mladost, temveč mnogo drugih. Organizirani narkokriminal se je razbohotil že v 70. letih, a prava vojna se je vnela v 80. Država je hotela zajeziti trgovino z mamili, a mafija se je odzvala s terorističnimi napadi. Star sem bil enajst let, ko je bil ubit takratni pravosodni minister Bonillo, in šestnajst, ko je padel predsedniški kandidat Galan. Vendar morate vedeti, da to niso bili le posamezni teroristični napadi ali poulični spopadi kriminalcev, bila sta res vojna in vseprisotno nasilje.
Lahko pojasnite?
V spopadih z državo so mafijski plačanci sejali strah med ljudmi, na ulicah pobijali politike, sodnike, vojake, policiste... pa tudi civiliste. Nenehno smo bili priča streljanju, bombnim napadom, lahko je doletelo kogar koli. Zjutraj si šel v strahu od doma in se zvečer vrnil s hvaležno mislijo, da se ti ni nič zgodilo. Strašna negotovost. Posledica vsega tega je bila tudi to, da so ljudje sprejeli oziroma ponotranjili, da se spori rešujejo z nasiljem.
Z branjem vašega romana nazorno in podrobno, podkrepljeno z zgodovinskimi dejstvi, podoživimo čas Escobarjeve vojne. Kako pa Kolumbija živi danes? Preteklo je dobrih 20 let...
Escobar je bil ubit v spopadu s policijo 1993., in seveda se zgodba z drogo s tem ni končala. S težavami, povezanimi s proizvodnjo mamil in trgovino z njimi, se srečujemo še danes po vsej Latinski Ameriki, in Kolumbija kajpak ni izjema. Trgovina z mamili se je korenito spremenila. Še vedno se s tem denarjem financirajo gverila, paravojaške enote, še zmeraj je veliko korupcije v politiki, financirata se šport in gospodarstvo, vendar ni več enega kartela, ki bi z nasiljem obvladoval vse, kot je bilo to v časih Escobarja. Tako nasilne organizacije ni bilo v vsej Latinski Ameriki. Veliko se je spremenilo, žal ne vedno pozitivno, a vendar danes živimo precej bolje.
Naša vlada popotnike, ki se odpravljajo v Kolumbijo, svari pred tveganji, povezanimi z visoko stopnjo kriminala kot posledico trgovine z mamili. Kaj menite, je to zgolj previdnost, ki ni nikoli odveč, ali se tudi vam zdijo razmere, zlasti za tujce, nevarne?
Seveda lahko naletite na nevarnost, zlasti če se gibljete po območjih, kjer delujejo kriminalne mamilarske družbe, na podeželju, kjer pridelujejo in predelujejo koko, in v mestih, kjer ne manjka pouličnega kriminala. Skratka, če se pojavite na nepravem kraju ob nepravem času. Temu pa se je mogoče izogniti, in prenekateri turisti, ki prihajajo k nam, se tukaj počutijo varne.
Med vojno so se mnogi izselili, sami ste večino tega obdobja preživeli v Kolumbiji, ste pa zato pozneje precej časa živeli v Evropi. Zakaj ste šli in kako to, da ste se vrnili?
Kolumbije nisem zapustil le zaradi nasilja, temveč tudi zaradi ustvarjanja. Od leta 1996 sem živel in delal v Franciji, Belgiji in Španiji, kjer sem si ustvaril družino. Vrnili smo se pred leti iz povsem osebnih razlogov. Doma imamo širšo družino, prijatelje, poleg tega je prav, da moji desetletni hčerki dvojčici spoznata svoje korenine in odraščata v domovini. Ne glede na vse, kar je Kolumbija dala skozi, je to dežela, kjer je lepo živeti. Tudi sam sem imel lepo otroštvo, preden se je začela vojna, in danes je življenje za moje otroke podobno kot takrat.