Grmelo je. Pod nebesi se je vlačila cela truma obupno temnih oblakov. Vsak še tako slaboumen vrabec je našel zavetje pred močo, ki se je pripravljala. Pripravljala se je tudi torba, kamor je bila dana oprema za nogomet, seveda dres od Ronalda in potiskana žoga z znakom Reala iz Madrida. Športni čevlji, kopačke se jim neslovnično reče, so strupeno črne barve, take, da dobi žoga za vratarja neulovljiv pospešek.
Na ličku modela, ki ga čaka dril, tih nasmeh. Na očeta licu zaskrbljenost glede vremenske situacije. Kaj če bo začelo padati? Tako zelo, da bodo deteca, ki imajo drese Ronalda, Messija, Neymarja, ko je bil še pod katalonsko upravo, enega Modrića pa še enega Nemca, ki sem mu pozabil bundesligaško ime, čisto premočena.
Joj, prejoj, zagotovo jih bo sredi avgusta mrazilo med deževanjem, me je grabila panika. Da moj junior ne bi bil strahopetec pred vrstniki, sem ga peljal na trening. Smo se gledali. Ne mi tastari in otročad, ampak samo mi, atiji in mamice. Naši mali nogometaši so vzeli žoge in začeli nažigati vsevprek. Namesto da bi jih izpustili izpred oči, smo se posedli zaskrbljeni starši v bližnji lokal pod streho in škilili. Malo na igrišče, večinoma gor v oblake. Trener je zapiskal, njegov pomočnik je začel ogrevanje. Tudi padati je začelo. Najprej je deževalo. Potem je lilo. Nato se je uscalo. Usmili se jih trener, nam je staršem šlo skozi misli z upanjem, da se bo trening prekinil. Ni se! Tehnične vaje, taktična uigravanja, ko je najbolj padalo še igra teh z markirnimi majicami proti tem brez.
Mulci, nobeden nima desetino rojstnih dnevov za seboj, so leteli po igrišču. Blato se jim je lepilo na drese, na kožo, tudi lasje, čeprav splakovani od moče izpod neba, so se mešali s kosmi trave. Po uri in pol je bil končni pisk. Fuzbalisti so stopili okoli trenerja, ki je s pomočnikom prav tako ves čas tekal sem in tja, ter sta bila natopljena od dežja. Položili so roke eden drugemu in po vprašanju, kdo je najboljši, s ponosnim glasom zavpili Lesce! Podmladek omenjenega tretjeligaškega kluba so naši pogumni nogometaši. In mi, njihovi, od strahu zaradi običajnega naliva, posrani starši. Ob odhodu z igrišča sem juniorju ponudil brisačo, mu rekel, da bo že bolje in morda bo nekoč le zaigral za njemu ljubi Real. Kratko mi je odvrnil, če mislim, da v Madridu, ko bo nadomestil Ronalda, pa ne bo padal dež tako kot v Lescah, ali kaj?
