Mačke pokliče kar po telefonu

PIRAN – Milan Petrovič, po rodu Mariborčan, po srcu (pa tudi) Pirančan s stalnim bivališčem na Obali, ni čisto vsakdanji glasbenik. Skrbi namreč za devetnajst muc! Ob koncu dneva sede na kolo in prekolesari vse od piranskega mestnega jedra do hotelskega naselja Bernardin in nazaj, kjer ga čakajo prostoživeče mačke. Vsakih sedem dni gre zaradi istega razloga še v Koper, tam nahrani dodatnih 15 živali. To je zgodba o glasbeniku, ki je živalim tako predan, da ne moreš občutiti nič drugega kot zgolj golo občudovanje.

Ko z Milanom prideva v hotelsko naselje Bernardin, iz grmovja že pokuka muca. Mami ji je ime. Vse muce so sterilizirane, vsi mački kastrirani. Mami se ne približa in samo opazuje. Milan ima v žepu dva mobitela, z enega pokliče preprosto na drugega, melodija zvonjenja je vedno ista, to je balada You make me feel skupine Bonfire. Mačkonom dobro znana balada, ki kliče k hranjenju. Zbere se jih osem, tudi Mami. Niso plašne, prelepe od prve do zadnje, opaziti je, da so negovane in da imajo vsakodnevno oskrbo.

Svoje tri posvojil z ulice

Milan že 55 let živi izključno od petja in igranja, 35 let je že solist, izdal je sedem plošč, v repertoarju ima tisoč dvesto pesmi, za njim je okoli sedem tisoč nastopov. Zaradi preživetja sicer deklarirani rocker ubira zabavne note, ena njegovih bolj znanih balad je Vino in luči. V Piran se je preselil leta 1976. Igra za otroke, na poslovnih zabavah, terasah, porokah, tudi na ločitve je bil že večkrat povabljen. Poročen ni več, njegovi dve hčeri sta odrasli. Kar zasluži s svojo glasbo, porabi za preživetje, sam ne potrebuje veliko, že kmalu opazimo. Dobršen del pristavi za oskrbo svojih in prostoživečih muc; za hrano, po potrebi za veterinarje in zdravila. Doma ima tri muce: 12-letno Siki, 10-letno Niki, petletno Maki, vse je našel na ulici in jih posvojil. Trenutno skrbi še za hčerkine tri, saj je za mesec dni odpotovala v tujino.

»Pred trinajstimi leti je znanka, neka gospa iz Portoroža, za 40 dni odpotovala v Ameriko. Rekoč, da čez dan tako ali tako nimam dela, mi je v roke potisnila 200 dolarjev s prošnjo, naj poskrbim za brezdomne muce. Obljubo sem držal, gospa pa je po vrnitvi domov živela samo še deset dni. Tako se je začela skrb, ki še vedno traja, neozirajoč se na letni čas, počutje, zaslužen denar.« Mački od Pirana do Portoroža dobro vedo, kdaj pride, tedaj jim prinese mokro in suho hrano za živali, brikete pa še konzerve.

Turistu rešil življenje

Ljubezen do štirinožnih prijateljev ne pozna ure. Nekoč, bilo je v času turistične sezone, po koncu enega izmed njegovih nastopov, ura je odbila že dve zjutraj, se je utrujen, ne glede na vse, odpravil do hotelskega naselja Bernardin: »Ko sem v temi nenadoma uzrl moškega, ki je negiben ležal na parkirišču. Videl sem samo njegove noge. Ni mi bilo jasno, za kaj gre, a vedel sem, da nujno potrebuje pomoč zdravnika. Pozneje sem bil seznanjen s tem, da je bil turist sladkorni bolnik, ki ni vzel odmerka inzulina, zato je padel v diabetično komo. Vidite, tako je bilo zaradi moje ljubezni mimogrede rešeno še življenje, gospod bi bil brez takojšnje zdravniške intervencije gotovo mrtev.«

Dva mačja hostla

Milan je hvaležen, da včasih dobi tudi kakšno donacijo za nakup mačje hrane: »Tudi 10 evrov je veliko,« skromno pojasni ta spoštovanja vredna duša, ki se za blagor bitij z ulice marsičemu odpove, a se zato ne pritožuje.

Bernardin pa po glasbenikovi in zaslugi prijatelja iz Lucije Slavka France nima le hotelov, temveč tudi dva hostla. Enega je naredil Milan, drugega Slavko, gre za mačji različici hostlov, skriti v tistem majcenem koščku neokrnjene narave, na vratih pa napis, kot se spodobi – Zajtrk s posteljo za mačko!

V pogovoru še navržeta, da srbski poslovnež Miodrag Kostić lahko kupuje Grand Hotel Bernardin, »toda najina hostla nista na prodaj – za noben denar in pod nobenim pogojem«!