»Boris, odigraj še eno!« je rekel z raskavim glasom. In je igral, veselo, razigrano, kot se za virtuoza tudi spodobi. Slavljenčevi sosedje iz Ivančne so migali z boki in bili ponosni, da imajo takšnega ob sebi. Kjer rasejo gobe, prašički in telički. Ko sem slavljencu predlagal, da mu bom prihodnjič dal za učenje harmonike, je le na hitro ošvrknil: »Ah, preživel te bom!«
»Če boš le v oporoki to zapisal!« sem mu odvrnil, skoraj 30 let mlajši, ha, ha!
Se je namrgodil ter prijel Ido in z njo zaplesal. Jaz sem pa pel: »V dolini tihi, je vasica mala...« Ko je tedaj prejel še naše darilo, ga je bil iskreno vesel: v uokvirjeni sliki je bilo 12 fotografij; uokviril jih je motorist – Andrej! Ki sem mu noč pred tem dejal: »Ne dovoli si, da te ponižujejo, če uživaš pri svojem delu!« V Sloveniji sem se to leto namreč naučil, da se pogovarjamo le še, kdo ima preveč in ne kdo ima premalo. Naučil sem se, da je povprečje še vedno ideal, da je stresni test pomembnejši od vaših 400 neto in da boste že naslednje leto rojeni s 17.000 primanjkljaja! Letos sem se naučil, da je pristati varneje kot obstati, pogled z vršacev lepši kot nižine in da je Tina iz Idrije lepša kot Milan s Koroškega. Da ima Prevc lepšo čeljust kot lani. Da zna Maribor še vedno igrati nogomet in Pipan poučevati košarko. Da je Obama za rit prijel dansko Helle Thorning-Schmidt in da naša premierka, žal, še vedno potrebuje – čas! Ker vi nimate časa za preživetje, je pač ne razumete. Da je Janez ab ablast in Zoki ab kredit. Da se vstajnikom ne da več ponočevati in pisateljem pisati. Da je Pahor – pa ne predsednik – star lepih sto in da je Pahor – pa ne stoletnik – ujetnik slovenske Nekropole. Medtem ko se je to leto svet tako ali tako zabaval in trpel, je naš slavljenec dobil za šestdeseto tudi vietnamskega prašička. Z zadnjo nožico ga je ob povzetju kuj udaril po nosu. Zabolelo ga je, a ni težil. Je kar odleglo Ploščici, Frenku, Šipci pa Fadilu, Maxu, Ireni, Igorju, Eriku, Damu, Darji, Janezu in še komu, letalcem, novinarjem, tem in onim, zdravnicam, učiteljicam pa prijateljicam, tistim, ki bi radi, tako kot on, preživeli vojno, pa je niso, bolezen, bili tako kot on iskreni, strastni, razkurili tiste s katastrom in one, ki so šli čez (sosedovo) mejo, ki lahko v enem samem dnevu objamejo Slovenijo, črne, bele, rdeče in tiste zelene, ki so takšni kot on, zeleni Jurij!
