LJUBLJANA – Današnji petek, 21. marec, je svetovni dan lutk. Ob tem in ob stoletnici slovenske lutkovne umetnosti bodo drevi v atriju Narodnega muzeja Slovenije (NMS) odprli največjo razstavo slovenskih lutk v zgodovini. Več kot dvesto jih bo na ogled, ustvarili pa so jih najpomembnejši slovenski likovniki in lutkovni tehnologi zadnjega stoletja. Razstava obsega izbor lutk najpomembnejših slovenskih likovnih umetnikov, ki so jih oblikovali za slovenska lutkovna gledališča od začetkov 20. stoletja do zadnjih let. Pod vodstvom Mini teatra in Unime Slovenija so jo pripravila slovenska lutkovna gledališča, Gledališki muzej Slovenije, Muzej novejše zgodovine Slovenije in Narodni muzej Slovenije, največja zahvala pa gre Lutkovnemu gledališču Ljubljana, ki je prispevalo večino razstavljenih lutk.
Vračajo nam ljubezen
Slovenski lutkarji, družno s prijatelji in kolegi z vsega sveta, praznujejo že 12. svetovni dan lutkovnega gledališča in lutk. Pobudnik praznovanja v Sloveniji je nacionalni odbor mednarodne zveze lutkarjev Unima; njen slovenski predsednik je Robert Waltl, režiser, igralec, lutkar in direktor Mini teatra.
»Zakaj mednarodni dan lutkarjev?« se sprašuje Edi Majaron, soavtor razstave, eden vodilnih slovenskih lutkarjev, redni profesor za lutkarstvo in častni član mednarodne zveze lutkarjev Unima. Odgovarja, da lutke ne sovražijo, niso zavistne in niso hudobne. »Povejo vse, kar je treba povedati, tako, da nismo prizadeti,« dodaja Majaron. »Celo prevzamejo odgovornost za naše neuspehe in poraze. Vračajo nam ljubezen, zaupanje in iskrenost, kadar zares verjamemo vanje.«
V slovenski poslanici ob svetovnem dnevu lutk je med drugim zapisal, da naj bi vsaj en dan v letu malo več mislili in govorili o lutkah. In spet vprašanje: kaj nam pomenijo v vsakdanjem življenju? So res le zabava za najmlajše? »Za njih naj bi bil vsak dan v letu dan lutkarjev, otrokom je dan brez lutk prazen, prozaičen,« pravi profesor. »Premalo pa se zavedamo, da smo vsi vsak dan lutke – marionete. Že Platon je rekel, da niti našega življenja vlečejo bogovi. V sodobni družbi pa so ti bogovi papirnati ali časopisni in elektronski zmaji Tolovaji, ki upravljajo naša dejanja, da jim nasedamo kot žogica Marogica v eni od najslavnejših predstav slovenske lutkovne umetnosti, ki že 63 let z marionetnega odra sporoča, da ne zaupajmo lepim obljubam, da nas le vera in prepričanje v pravi cilj pripeljeta iz letargije – pri tem bodo tudi najmlajši močno pihali, da skupaj odpihnemo temne sence vseh zmajev.«
Edi Majaron še pove, da smo Slovenci lahko ponosni na stoletno tradicijo lutkovne umetnosti. »Mednarodni dan lutkarjev je torej dobra prilika, da se tega vsi kot omikana družba zavemo,« dodaja. »Poskušajmo se otresti nevidnih niti vsakodnevnih manipulacij in se veselimo čarobne sile prave lutkovne umetnosti.«
Mrtvec v
rdečem plašču
Soavtorica razstave je tudi akademska slikarka Agata Freyer-Majaron. »Malo je ozaveščenih likovnih umetnikov, ki vedo, da gre pri ustvarjanju lutk za posebno vejo likovne umetnosti – za integralno likovno umetnino v gibanju, prostoru in času,« je povedala Freyer-Majaronova. »Za lutkovno predstavo likovnik ustvari vse nastopajoče osebe po svoji zamisli, postavi jih v ustrezen prostor; lik in prostor pa ustvarjata medsebojno sporočilno sozvočje ali nasprotje.«
Ob razstavi v atriju NMS ne smemo prezreti začetkov slovenskega lutkovnega sveta. Začetnik umetniškega lutkovnega gledališča Milan Klemenčič (1875–1957) je bil evropsko šolan slikar, ki je 22. decembra 1910 uprizoril svojo prvo lutkovno predstavo Mrtvec v rdečem plašču. Poudarjal je, da so lutkovne predstave njegove najpomembnejše razstave. Pionir slovenskih ročnih lutk je bil dr. Niko Kuret (1906–1995), naš znani etnolog, ki je v tridesetih letih namesto nemškega Gašperčka na oder ročnih lutk vpeljal slovenskega junaka Pavliho. Zavzemal se je za to, da bi ročna lutka prišla v vsako šolo in v vsak dom. Omenimo še Nikolaja Pirnata (1903–1948), kiparja in slikarja, ki je narisal več skic za marionete Partizanskega lutkovnega gledališča, izoblikoval pa jih je kipar Lojze Lavrič (1914–1954). Prvemu obdobju novega poklicnega Lutkovnega gledališča Ljubljana pod vodstvom režiserja Jožeta Pengova so dali likovno podobo trije pomembni umetniki kiparji: Ajša Pengov (1913–1983), Mara Kraljeva (1909–2011) in Slavko Hočevar (1927–1996), ki so svoje ustvarjanje posvetili prav kreiranju lutk.
Seznam slovenskih likovnikov, ki so pomembno zaznamovali ta čarobni otroški svet, je izjemno dolg, njihov prispevek v razvoju slovenskega lutkarstva pa neizmeren. Prav tak je tudi prispevek vseh tistih, ki so lutke izdelovali ali pa so jih na svoj značilni igralski način oživljali pred mladim in tudi starejšim občinstvom.