Luka v 37 urah prehodil 178 km

Pripadnik Slovenske vojske Luka Poklečki je tudi član Prostovoljnega gasilskega društva Prebold - Dolenja vas - Marija Reka in vsestranski športnik, ki v prostem času rad obiskuje fitnes, teče, kolesari, plava, smuča in se potaplja. S tem podvigom je dodal še en kamenček v mozaik svojih aktivnosti.

Za pešpot od svojega kraja do Obale se je odločil med letnim dopustom, na pot proti Kopru pa je iz Prebodla krenil že po dveh dneh.

Trojane, žulji, kriza

»Na internetu sem si pogledal pot, vreme, temperature, izračunal kilometre in predviden čas za posamezne etape. Šestindvajsetega julija zjutraj sem si oprtal nahrbtnik in se okoli 5. ure podal proti slovenski obali. Prvi postanek je bil na Trojanah, kjer sem se okrepčal in nadaljeval proti Ljubljani. Prihodu v Domžale in prvim bolečinam v nogah je sledila osvežitev, dež, ponehal ni vse do naslednjega dopoldneva. Tako sem še istega dne okoli 18. ure s prvimi žulji prispel v deževno prestolnico. Po prvi tretjini poti sem vesel in rahlo utrujen prenočil pri znancu v Ljubljani,« je prvi del poti opisal 22-letni Preboldčan.

Pot je nadaljeval naslednji dan okoli štirih zjutraj. Vse dopoldne je bil njegov spremljevalec dež, kar je oteževalo hojo. Od Vrhnike mimo Logatca proti Postojni je ugotovil, da je njegova psiha na veliki preizkušnji. Ni bilo lahko, kot je kazalo na prvi pogled. V Postojni si je privoščil pošteno kosilo in kratek počitek.

Še so dobri ljudje!

»Nisem se dolgo zadrževal, saj me je čas preganjal. Pot sem nadaljeval do Razdrtega in naprej, kjer sem opazoval s soncem obsijan Nanos. Zvečer, ko se je že temnilo, sem prenočišče našel v Divači. Z užitkom sem se oprhal, večerjal, si oskrbel žulje in se končno pogreznil v zaslužen spanec. Ob pol štirih sem se z bolečinami v nogah in še precej utrujen podal na zadnjo tretjino poti. Pri Kozini sem ugotovil, da sem tam, kjer sem prenočil, pozabil mobilni telefon, a mi ni preostalo drugega, kot da nadaljujem do cilja. Pot se je neznosno vlekla. V Črnem Kalu sem zagledal znak občine Koper. To mi je dalo novega elana, za nameček se je za mano pripeljal domačin iz Divače, s katerim sem prejšnji večer veselo kramljal – po njegovi zaslugi je bil telefon spet v mojih rokah. Še so na svetu dobri ljudje!« zavzeto pripoveduje Luka Poklečki.

Težki zadnji koraki

»S pogledom na avtocestni viadukt s Trstom in Koprom v ozadju sem vedel, da sem že blizu cilja, da zdaj ne smem odnehati. Pot iz Črnega Kala proti Kopru me je vodila po označeni kolesarski poti mimo primorskih vasic. Zadnji kilometri so bili težki, najtežji, potem pa, končno – prometni znak Koper/Capodistria! « se spominja sicer telesno in psihično odlično pripravljeni vojak.

Skozi mesto je korakal proti obali, proti morju. Prispel je na koprsko riviero, odložil nahrbtnik, se sezul in legel na klopco ob morju z lepim razgledom. Bil je utrujen in srečen, kaj ne bi bil, dosegel je zastavljeni cilj. »Čeprav je bilo naporno, je bila izkušnja ena najlepših v mojem življenju,« sklene Luka, ki si je že po nekaj dneh počitka zastavil nov podvig. Naslednje poletje se bo podal peš iz Prebolda na Triglav in od tam po dolini Soče do morja.