LJUBLJANA – »Zakaj v Brazilijo? Ne vem, kako bi ti to opisal. A meni sta Brazilija in stadion Marakana kot muslimanom Meka,« nam sredi naše evropske noči iz Ria javi Luka Jesih. Ljubljančan, ki bo 25. rojstni dan praznoval prihodnjo nedeljo, se je z nahrbtnikom odpravil v Južno Ameriko, kjer spremlja 20. svetovno nogometno prvenstvo. »Le tako lahko doživim prvenstvo iz prve roke,« nadaljuje navdušeni Luka, ki je bil pred štirimi leti že v Republiki Južni Afriki, kjer je zaigrala tudi slovenska reprezentanca. Izkušnja je bila tako dobra in močna, da je hotel to vnovič okusiti. »Vedno sem sanjal o tej Južni Ameriki in igranju nogometa na Copacabani, zdaj sem tu in igram,« nadaljuje z otroško navdušenostjo.
Iz dnevne sobe do Poljuda
Prve tekme, ki se jih spominja, segajo v leto 1998, ko je v domači dnevni sobi spremljal finale svetovnega prvenstva med Francijo in Brazilijo, v tistem letu je prvič slišal za ligo prvakov. Nekaj let je minilo, da je nogometaše videl v živo. Z očetom je hodil na tekme Olimpije, ko jo je vodil Brane Oblak, v dresu zmajev pa je na kultnem Bežigradu zabijal, podajal in preigraval hrvaški as Robert Prosinečki. »Nogometa nisem nikoli treniral, tenis pač. Še danes sem trener v Teniški šoli Maje Matevžič. Na glas rad povem, da je tenis moj najljubši šport, nogomet pa moj način življenja,« filozofsko pojasni, kako je v njegovem srcu prostor za dva športa. »Vedno sem si želel hoditi po svetu in gledati tekme.«
Zdi se, da mu je bila ta nomadsko-navijaška žilica zapisana v gene. Njegov oče je velik navijač Hajduka. Med dopusti v Dalmaciji je bil moški del družine reden gost na stadionu Hajduka na Poljudu. »Takrat sem šele dojel, kaj pomeni ljubiti in živeti s svojim klubom, z vsem spoštovanjem do Olimpije, ki bo vedno moja prva ljubezen, ampak ljudje v Splitu dojemajo klub in nogomet tako, kot je to v Južni Ameriki,« dodaja Luka, ki mu je tudi Hrvaška kmalu postala preblizu. S prijateljem Tilnom sta se odpravila v Milano, Rim in München. Danes je Luka navijač Reala. »Vedno pravim, da je Olimpija moja prva ljubezen, Hajduk je bil ljubica, z Realom sem se poročil,« še razloži svojo navijaško pripadnost. Do danes je Real spremljal sedemkrat na stadionu Santiago Bernabeu. S somišljeniki, ki jim je blizu Real, je ustanovili Klub navijačev Real Madrid Slovenija, ki ga je tudi uradno priznal Real, ki navijačem pomaga pri nakupu vstopnic. Se razume – letos je bil Luka na finalu lige prvakov v Lizboni, kjer so Madridčani osvojili 10. naslov lige prvakov. Vmes je skočil še v London na obračun Arsenala in Barcelone.
Dobre štiri tisočake
Potovanja niso poceni, a tole v Brazilijo je za Luko največji zalogaj do zdaj. Čez prst pogledano ga bo stalo okoli 4000 evrov. Tisočaka je polet tja in nazaj, 500 evrov pa vstopnice za pet tekem. Sedem notranjih poletov stane okoli 500 evrov, okoli 800 evrov pa 36 prenočitev. Na srečo so mu kolegi odstopili posteljo v Brasilii in São Paolu. »Brazilija ni ravno poceni država,« pristavi in prizna, da druge občutke o deželi še zbira. Tudi zato, ker je tu le dober teden, imel je tri notranje polete, gledal pa dve tekmi. »Ljudje imajo radi nogomet, ki se igra vsepovsod. Na dan tekme so bili vsi v brazilskih dresih, dobesedno vse je bilo rumeno-zeleno, tudi v lokalih, restavracijah, da ne govorim o metroju in tribunah na tekmi. Brazilci ne skrivajo, da spodbujajo in ljubijo to reprezentanco! Na tekmi pa himne niso le peli, ampak so se kar drli!« Ravnodušnega ga niso pustila niti domača dekleta. »Plaža, tangice, precej pozornosti namenijo svoji postavi. Na lep sončen dan je idealno, da se sprehodiš po plaži,« Luka iz prve roke potrdi govorice o temperamentnih Južnoameričankah baročnih oblin in dimenzij.
Edinov dres
Na nogometno tekmo, da je ne zamudiš in sediš, kot se to spodobi, je treba vsaj uro ali dve poprej, potovanja so dolga, promet zgodba zase, gneča je na vsakem metru in koraku. Dopoldne po navadi izkoristi za kak ogled po mestu, bil je pri kipu Jezusa v Riu. Kritičen je do organizacije, ki ni ravno vrlina ali pa odlika domačinov. Dva letalska poleta so mu kar prestavili, enega celo dan pred potjo. Kolegica je že potolažila Luko in mu dala jasno vedeti, »da je to pač Brazilija«. »Hrana je super,« hitro menjava temo, Luka hvali riž, fižol in velike količine mesa. »Jedo precej nezdravo, veliko je ocvrtega,« pripomni, potem še izvemo, kaj se pije. Prisegajo na številne sokove iz sadežev, koktajle in ohlajen brazilski čaj, na plaži prisegajo na kokos, najde se tudi tipično domače pivo. Cene so zasoljene, sok, tri decilitre, stane okoli dva evra, toliko tudi kokosov napitek. Meso po navadi strežejo na kilograme, cena pa je od 10 do 20 evrov za takšno porcijo, ki spominja na našo različico pojej, kolikor želiš.
Luka navija za Brazilce, želi pa si, da 13. julija proslavi naslov prvaka. Ne skriva simpatij do sosedov Hrvaške ter Bosne in Hercegovine. Prav prijatelj s Hrvaške mu je pomagal, da je prišel do vstopnice za prvi obračun med Brazilijo in Hrvaško. Drugi prijatelj iz Ria pa je pomagal pri nakupu vstopnice za tekmo Argentina : BiH. Prijatelj Edin mu je podaril dres bosanskih zmajev, Luka ga je ponosno nosil na tekmi proti Argentini. Jesih bo ostal v Braziliji do 15. julija, v prvem delu bo spremljal pet tekem, potem pa 14 dni užival na plaži, sklene bodoči diplomant fakultete za družbene vede, kjer končuje študij novinarstva.
Zlatkovič in Shearer
Na letalu si je Luka Jesih prostor delil s Francozom, ki se je hitro pohvalil, da se spozna na slovenski nogomet. »Zlatkovič je vaš najboljši igralec,« je izstrelil kot iz topa. V mislih je imel seveda Zlatka Zahoviča. Luka je na slavni Copacabani igral nogomet na mivki z nekdanjima angleškima reprezentantoma Riom Ferdinandom in Alenom Shearerjem, ki danes delata kot strokovna komentatorja za BBC: »Alen se je malce zredil, izgubil je lase. Sploh ga nisem prepoznal. Sem ga najprej prosil, da naju fotografira s Ferdinandom. A je tudi sam hotel, da je na sliki poleg, potem smo se fotografirali skupaj,« Luka pove še dve brazilski anekdoti.