Lük van je, vetê, zdravilna rastlina

Gorišnica se je pred drugo svetovno vojno imenovala Sveta Marjeta niže Ptuja. Po osamosvojitvi Slovenije so se krajani odločili, da se ne vrnejo k staremu imenu, saj se je drugo že prijelo in ljudje so se ga navadili. Naselje so poimenovali po številnih požarih, ki so bili v preteklosti večinoma podtaknjeni. To je eden tistih krajev, skozi katere se velikokrat peljemo, a se sploh ne zavedamo, kje se vozimo. Taki izleti so priložnost, da pokukamo malo levo in malo desno od glavne ceste.

Najbolj so seveda ponosni na lük, ki že od nekdaj slovi kot nekaj imenitnega. Pisatelj Anton Ingolič je vsem postavil spomenik z romanom Lukarji. Domačini imajo tudi pesem o lüku:



Lük van je, vetê,

zdravilna rastlina,

kda jo zagledan,

scidi se mi slina,

za vetre, za gliste,

za vraštvo vso je,

zato se ne bojte,

če v vüstah zažgê.



Gorišnica leži sredi Ptujskega polja. Razprostira se južno in severno od ceste Ptuj–Ormož in jo najdemo prav na polovici poti med omenjenima krajema. Na njenem severovzhodnem delu so vidne sledi rimske ceste Poetovio–Savaria, ob kateri na njivah vidimo sledi antičnih zgradb. Po južnem delu vasi je peljala rimska cesta Poetovio–Mursa. Vitezi, imenovani po Gorišnici, so se pojavili že leta 1235. Razen dvora v kraju sta bila v neposredni bližini še Zamušak in Gojevec blizu Moškanjcev.

Kdaj je nastala današnja župnijska cerkev sv. Marjete, zgodovina ne pove natančno. Po podatkih krajevnega leksikona Dravske banovine iz 1937. je prvič omenjena 1391. V prvi polovici 18. stoletja so jo povečali in ji 1764. prizidali kapelo bičanega Jezusa. Današnja romarska stavba je iz leta 1854. Od stare sta ostala le ladja in obokani kor. Celotni sprednji del s kapelo bičanega Jezusa in sv. Jožefa so zgradili na novo. Prezidano cerkev je 28. avgusta 1855 posvetil sekovski škof Otokar. Leta 1867 so temeljito obnovili zvonik.

V vasi si vsekakor oglejte Dominkovo domačijo, ki je pravi biser stavbne dediščine in najstarejša v celoti ohranjena panonska hiša v slovenskem prostoru, hkrati pa vzorec kmečkega stavbarstva na Ptujskem polju. Ohranjena notranjost in oprema iz različnih časovnih obdobij sta svojevrstni dokument o življenju nekoč in vzbujata vtis, kot da bi v prostorih še vedno kdo bival. Dejansko pa je poslopje izgubilo prvotno namembnost, saj je zadnja stanovalka domačije, Dominkova Kata, umrla 1990. Po ustnem izročilu je domačija zamenjala štiri rodove.

Danes tam pripravljajo različne dogodke in prireditve, kot so pridelovanje buč, rdeče čebule (lüka) in sirke, s katerimi želijo ohraniti in oživiti dejavnosti, ki so nekdaj potekale na kmetiji. Tovrstne prireditve so povezane z letnimi časi in različnimi praznovanji. Poleti se prostor pred domačijo spremeni v gledališče, v hiši pa je tudi razstavni prostor, kjer je prikazano kmečko življenje. Leta 2004 je v sklopu Male šole muzeologije potekalo delo na terenu, pod mentorstvom etnologa dr. Aleša Gačnika so se ukvarjali s konceptualno in programsko nadgradnjo Gorišnice kot reprezentančnega muzeja na prostem. Ogled domačije je vključen tudi v šolske programe.

Priporočam, da se ob vračanju iz Gorišnice v smeri Ptuja ustavite pri baročnem dvorcu Dornava. Čeprav od daleč deluje mogočno, pogled od blizu odkriva številne rane, ki načenjajo danes opustelo stavbo, ki počasi, a vztrajno propada. A že samo pogled od zunaj navduši z veličino in slikovitostjo baročne arhitekture. Kakšna bo njena usoda?