Lubadar pokopal 
očeta dveh otrok

ČRNI VRH NAD POLHOVIM GRADCEM – Dirkalni avtomobili so gromko brneli ter švigali po ozkih cestiščih Polhograjskega hribovja. V Lučinah se je gorsko-hitrostna dirka približevala koncu. Počasi se je poslavljal še en vroč – nedeljski dan.

Marko Rus, odlični tesar in krovec iz Srednjega Vrha, je naslednje jutro dvignil slušalko ter izvedel, »da njegovega očeta in brata ne bo v službo«! Ko je izvedel še, zakaj, bi od pretresenosti – kmalu zajokal.

Zanj namreč delajo tudi marljivi Burjekovi možje s Črnega Vrha: Pavle in njegova sinova Daniel in Miha. Ki jih njihov delodajalec ne bi menjal za nič na svetu. Z lesom znajo namreč tako lepo ustvarjati in ravnati, kot zna le malokdo. Njihovo tesarsko znanje je zares izjemno, po tem jih poznajo daleč naokrog.

Pavle in Miha potem nista prišla – zaradi Daniela.

Zahrbtni lubadar

Delo z lesom je bilo pri tamkajšnjem življu že zdavnaj vcepljeno in prehaja iz roda v rod. Širni in bogati gozdovi objemajo vasice, delo v gozdu in spravilo lesa je tam obvezno. Še posebno v zahtevnem obdobju vremenskih prevratov in nevšečnosti, ko jih je lani presenetil žledolom, letos pa miniaturni, a toliko bolj zahrbtni smrekov lubadar. Ta je medtem poskrbel za nepopravljivo škodo, pravijo, da gre za največje pustošenje smrekovega lubadarja v zgodovini, nekateri se celo bojijo, da bo smreka na tem območju – preprosto – izumrla.

Kljub jasnim opozorilom, naj lastniki gozdov med sanacijo še toliko bolj pazijo, saj gre za trhle in zahrbtno obvisele sušice, ki lahko usodno padejo na sekača, je treba gozdno delo, tako ali drugače, opraviti, saj se smrekov lubadar prav nič ne obira in gre kot objestni plug z rušilno in uničevalno močjo nezadržno naprej.

Marljivi domačin

Marko Rus se spominja, da je 25-letnega Daniela, očeta dveh majhnih hčera, ena je stara komaj eno leto, druga štiri, na šihtu nazadnje videl prejšnji četrtek. V petek si je odgovorni in družinski Daniel, vselej pripravljen priskočiti na pomoč in ki ga je zanimalo, kot nam je zaupal njegov vrstnik Klemen Trobec, le delo, delo in še enkrat delo, vzel dan dopusta. Pa še zdaleč ne, da bi se kratkočasil, nikakor ne, temveč da bi, če smo prav razumeli, postoril najnujnejše v gozdu.

Klemnovega očeta Jožeta, prav tako tišlerja, je Pavle takrat opozoril: »Gori imaš sušice, in tudi mi jih imamo!« Jožetov gozd meji na Pavletovega. Ker pa tamkajšnji krajani žive v povezanosti in sožitju, zdaj kanijo s skupnimi močmi iti nad lubadarja. »V nedeljo zjutraj sem šel potem gor pogledat in videl, da so Burjekovi že ogromno naredili, tisto so podrli, pospravili, le zakaj je bilo treba še v nedeljo popoldne v gozd, ne vem, kaj je šlo narobe, tudi ne,« je tuhtal in premišljeval Jože, ki je le malo prej izvedel tragično novico. Ki je šokirala bližnjo in daljno okolico. »Nedavno tega sem zaradi podobnega dogodka izgubil že prijatelja Milana Velkavrha, zdaj se je zgodilo še to!« je zmajeval z glavo. 

»Spominjam se rešilca, kako je glasno zavijal prav tu v neposredni bližini, bil sem prepričan, da je v pripeki komu od starejših sosedov postalo slabo in so morali posredovati …« Spomnil se je, da je bil njegov sin takrat na reliju, »o, bog, kako mi je žal, da ni bil tedaj z njim«! In še: »Pa to ni res, ta hosta je res kurba!«

Mineva namreč desetletje, odkar bi ga skoraj pokopala – prav ta razvejana vlačuga. »Na vrhu tistega griča se je name podrlo,« se je z grozo v očeh spominjal in pokazal. »Po tleh sem potem pripuzal do tiste sosednje bajte, imel vsa rebra polomljena, pljuča predrta, padel v nezavest, na srečo je bil rešilec blizu.«

Prehitro slovo

Kot je bil tudi to nedeljo. »Neverjetno hitro so prišli!« je razodeval Jože Kožuh, poveljnik PGD Črni Vrh. Ki je po klicu s klicnega centra ob 18.02 z ekipo še sedmih gasilcev potreboval le dobrih sedem minut. In pribrzel tako rekoč pred Danielov domači prag, kjer si je ta z ženko Darjo ravno ustvaril ljubko domovanje, tik ob gozdu, ki mu zaradi suhega grabna, ki se ne napolni vedno, rečejo Suha reka.

Le nekaj prej je prišel Daniel domov, da potrebuje motorko, je rekel, povedal tudi očetu, kaj pravzaprav dela, ker pa ga že predolgo ni bilo domov, minute pa so neusmiljeno bežale, je Pavleta zaskrbelo. Zato se je šel prepričat in pogledat, kaj je s sinom.

Takrat pa ga je zagledal, ljubega mu sina, ki je tam tako nepremično in nebogljeno ležal.

Na katerega je zgrmel debel hlod.

Tik predtem je namreč šlajsal in vlekel les s traktorjem. Bil je sam. Na lepem pa se mu je nekaj zataknilo, smo izvedeli. Šel je samo preverit k traktorju, ko je nanj priletelo – to prekleto in usodno deblo.

Zaradi česar se bodo morali od požrtvovalnega Daniela posloviti tako prehitro: že danes popoldne pri črnovrški cerkvici sv. Lenarta.

Prekleti hrošči

Gasilci, ki so ga še kako dobro poznali, so lahko le še zavarovali kraj tragedije in usmerjali reševalce in policiste. »Mrtev je bil takoj,« je tako težko Kožuhu, ki je Daniela večkrat naložil v avto in ga skupaj s svojim sinom odpeljal v šolo.

»Res ne veš, za katerim vogalom te čaka …« pa je še naprej v silnem šoku premišljeval pretreseni Jože Trobec ter se zagledal tja h gozdu, v smer silne tragedije, ki je tako razžalostila polhograjsko območje. »Pa saj moj sin tudi seka, pa saj vsi pazimo … Poglejte, to je vse uničeno od lubadarja!« je pokazal na obdelan les, ki je moral predčasno v plošče. »Tudi jaz sem moral posekati že tri smreke. Lubadar jo namreč do kraja uniči, zato jih moramo posekati. Še kako nas skrbi, da ti podlubniki, ki jim paše prav zdajšnja vročina, ne bi šli še nad preostala drevesa.« In še: »Te hrošče, ki so nam vzeli našega Daniela, lahko ustavi le dež!« Jože Kožuh pa: »Bojim se, da to še zdaleč ni bila zadnja tragedija, ki se je zgodila v naših gozdovih...«