POSTOJNA – Polovica prebivalstva Slovenije še vedno doživlja travme tisočletnega žledoloma in izpada električne energije. Kot govorijo neuradni podatki, je bilo v minuli katastrofi v nekem trenutku četrtina prebivalcev Slovenije brez elektrike. Še nikoli v zgodovini od leta 1883, ko je v Mariboru zasvetila prva električna žarnica, ni bilo tako množičnega izpada.
Katastrofalna ujma je postregla še z enim rekordom, žledolom je kosil drevesa v več kot polovici od 212 slovenskih občin, polomil najmanj pet milijonov kubičnih metrov dreves in vzel dve življenji. V zadnjih dneh poplavljata reki Ljubljanica in Krka, predsednik Gasilske zveze Postojna Marko Simšič pa nam je povedal, da voda na kraških poljih še naprej narašča.
Gozd mikado palic
Najhuje je lomilo na Postojnskem in Idrijskem, kjer je v gozdovih žledolom poškodoval več kot polovico dreves. Fotografije s Postojnskega bolj spominjajo na stanje po bombnem napadu kot na žledolom: »Gozd se je spremenil v podobo sesute lesene hiše, drevesa polomljena ležijo križem kražem, kot bi nekdo v šopu izpulil skupino stoletnih mogočnežev, jih stisnil in spustil, da voljno padejo kot mikado paličice,« nam je povedal tamkajšnji revirni gozdar.
Na območju Vrhnike, Ljubljane vse do Domžal in Kranja, na območju Loške doline in Cerknice, okoli Kanala in Tolmina ter deloma na Velenjskem je polomljenih od 31 do 50 odstotkov dreves. Po vseh preostalih prizadetih območjih oziroma občinah je uničenih do 30 odstotkov dreves.
Gozdarji po prvih popisih stanja ugibajo, da se bo volumen padlih ali poškodovanih dreves približal letnemu načrtovanemu poseku, se pravi skoraj 5,5 milijona kubičnih metrov. Gre za okoli 600.000 hektarjev veliko območje, torej dobro polovico slovenskih gozdov. »Od tega je 40 odstotkov iglavcev in 60 listavcev,« nam je povedal strokovni vodja Zavoda za gozdove Slovenije mag. Živan Veselič. Poleg tega je uničenih ali zaradi padlih dreves neprevoznih več kot 7000 kilometrov gozdnih cest.
Zastavili smo malce nespodobno vprašanje: kaj pomeni večjo škodo, padli listavci ali padle smreke?
»Padli listavci lahko ostanejo v gozdu tudi še kakšno leto. Debla akacije, hrasta, kostanja ... ne bodo propadla. Malo manj odporni so vrba, topol, jelša, javor. Kljub vsemu pa prvo leto razen fizične nevarnosti in direktne škode, da bi bilo les najbolje takoj uporabiti, prodati, ne pomenijo tveganja za gozd. Ekologi bi rekli, da je to celo dobro za nastajanje humusa.«
Povsem druga zgodba so iglavci. »Zlasti smreka in bor pomenita neposredno nevarnost zaradi silovitega razmnoževanja lubadarja. Če tu ne bomo pravočasno odreagirali in sanirali poškodovanih smrek in borovcev, bo škoda zaradi namnoženega lubadarja gromozanska.«
V zadnjih 15 letih je lubadar dvakrat napadel slovenske gozdove. Kot zatrjuje Veselič, je bilo zaradi lubadarja samo v zadnjih 10 letih za tri milijone kubikov sanitarnega poseka. In v kaj se lahko razvijeta naša brezbrižnost in malomarnost do polomljenih smrek? »V katastrofo!« kratko odgovori Veselič.
Lastništvo gozdov V Sloveniji je 75 odstotkov gozdov v zasebni lasti, 22 jih je v lasti države ter trije odstotki v lasti občin. Zasebna gozdna posest je zelo razdrobljena, saj povprečna posest obsega okoli 2,5 ha in še ta je razdeljena na več med seboj ločenih parcel. Za veliko večino teh posesti gozdovi niso gospodarsko pomembni. Zasebna gozdna posest se še naprej deli, saj se povečuje število lastnikov gozdov. Po zadnjih podatkih je tako v Sloveniji že 313.000 gozdnih posesti, ki jih ima v lasti kar 461.000 gozdnih posestnikov. Takšna velika razdrobljenost, število lastnikov in solastnikov gozdov otežujejo strokovno delo in optimalno izrabo lesa v zasebnih gozdovih. |
Lubadar, a cenejša obnova
Če ne bomo hitro pospravili padlih smrekovih debel in počistili gozdov, bomo zaradi lubadarja v naslednjem desetletju preštevali desetmilijonsko škodo.
In še nekaj je: »Pri iglavcih bomo morali posekati tudi tista drevesa, ki so poškodovana le eno tretjino, pri listavcih pa bomo lahko pustili tudi hudo poškodovana debla, saj se listavci veliko bolje obraščajo.«
Razlika je tudi v ceni pogozdovanja. Medtem ko sadika smreke stane okoli pol evra in gozdarji za pogozditev enega hektarja potrebujejo 3000 evrov, jih za pogozditev z listavci potrebujejo vsaj 5000.
»Pogozditev z iglavci je lažja. Vršičke mladih smrek gozdarji premažejo s snovjo za odganjanje divjadi, kar je po navadi uspešno, poleg tega srne ne marajo prav preveč iglavcev. Mlada drevesa listavcev pa je treba fizično zaščititi z mrežo, ovojem, sicer jih divjad obje in uniči.« In koliko časa bo trajala sanacija? »Z malo optimizma od pet do šest let.«
Slovenija in Avstrija
Ob žledolomu je bilo slišati, da naj bi bila opisana katastrofa priložnost za našo lesno industrijo, kolikor je je še ostalo. Leta 1985 je v slovenskih lesarskih delavnicah delalo več kot 50.000 ljudi. Plače so bile pogosto skromne, saj nismo dosegali velike dodane vrednosti, a bile so stabilne.
Pred 20 leti smo bili po zaposlenih v lesni industriji enaki Avstrijcem, na obeh straneh meje je delalo po 45.000 ljudi. Danes v Avstriji v lesarstvu dela 80.000 ljudi, pri nas pa le še 15.000.
Naša lesarska industrija je bila v preteklosti vezana na Jugoslavijo, na ruski trg in deloma tudi na neuvrščene. Ko se je zgodba z Jugoslavijo končala, se podjetja niso zmogla prilagoditi. Toda v preostanku lesne industrije imamo vendarle še nekaj znanja. Tudi v primeru žledoloma bi lahko nekaj lesa zagotovo porabili v Lesonitu v Ilirski Bistrici, v Lesni TIP v Otiškem Vrhu, v Lespalu v Količevem, v Lip Bledu, kjer proizvajajo lesonitne in iverne plošče, lip plošče in lesene palete. Nekaj bi ga pokurile toplarne, nekaj proizvajalci peletov, sekancev ... Toda ali smo na to pripravljeni, s tako količino v gozdovih ležečega lesa? Poznavalci se bojijo, da ne. Neki gozdar mi je dejal: »Boš že videl, dve tretjini bosta obležali v gozdovih.« Je to mogoče? Glede na to, da imamo v Sloveniji kar 461.000 gozdnih posestnikov, povprečna posest pa meri dobra dva hektarja, je to prav mogoče, saj se lastniki s čiščenjem sploh ne bodo ukvarjali.
