Lovka iz kljubovanja

Sely de Brea Šubic je prav posebna gospa, pri osemdesetih še vedno nadvse aktivna tako med lovci kot na drugih področjih, tudi ribolovu. Pravi, da je lovka že od vedno, vse od takrat, ko je v rodni Španiji pred votlino Altamire čuvala ogenj in so moški šli na večje lovske podvige. »S krepelcem sem le kaj manjšega česnila, za krepčilen dodatek h gozdnim sadežem,« pravi v smehu. Pozneje, ko se je lovstva lotila bolj resno, ji ni nihče oporekal, le mož, slikar Ive Šubic, je imel glede orožja določene zahteve. »Komaj devetnajst let mu je bilo, ko je šel v partizane, in pogled na orožje je bila zanj travma. Tudi mojega ni želel videti, a se je izšlo.«

Prva puška je bila vojaška

Najbrž je bil prav odnos do orožja tisti, ki jo je pripeljal v lovske vrste. »Že v srednji šoli sem si želela puško. Pri predvojaški vzgoji je takoj prvo uro predavatelj predstavil puško in njene dele. Sredi ure je v razred vstopil neki uradnik, stopil k meni in mi zdrdral zakon, ki mi je prepovedoval sodelovati na uri predvojaške vzgoje, ker nisem jugoslovanska državljanka. Tako sem bila iz tega predmeta neocenjena,« se še danes jezi Sely, ki se je iz kljubovanja vpisala v strelsko skupino. »Tam smo imeli le vojaške puške, ki ob streljanju močno sunejo, zato sem imela ramo vso v podplutbah.«

A to je ni ustavilo, orožje jo je spremljalo tudi v osamosvojitveni vojni, v kateri je aktivno sodelovala s puško v roki. »Tistemu uradniku iz srednje šole bi danes, če bi imela priložnost, z veseljem povedala, da sem vojna veteranka,« se nasmehne, o strelskih sposobnostih pa hudomušno pristavi: »Okoli tarče je veliko praznega prostora.« V svojem slogu hitro doda, da so pri lovu ženske enakopravne, ni na primer ženskih lovišč, ženske tarče, ženskega orožja... »Razlike sicer so, zato so si Amazonke dale zaradi loka odrezati desno dojko. Moški pač ni v nevarnosti, da bi kopito udarilo nižje. Pri lovu namreč ni nobene izbire. V končni fazi je lovec s svojo odločitvijo vedno sam. Samo od mene je odvisno, kakšen napor si naložim, in to v skladu s sposobnostjo, ki jo imam v sebi,« je odločna.

Lovci, ne raubšici

Gospa Sely, ki je tudi španska državljanka, pravi, da imamo v Sloveniji v primerjavi z njimi lovstvo dobro organizirano: »Španija je kraljevina, Slovenci imamo pa kraljevski lov.« Divjad je naravna dobrina in last države, ki jo daje s koncesijo v upravljanje lovskim družinam. V slovenskem lovstvu je kultura opredeljena v etičnem kodeksu slovenskih lovcev, v zakonih, šegah in navadah, v mednarodnih koncesijah in resolucijah o varovanju narave z načeli trajnostne rabe narave in v lovski ustvarjalni umetnosti, ki je del slovenske kulturne zakladnice. »Če vsega tega ne bi bilo, bi bili raubšici in ne lovci. Moram pa povedati, da znotraj lovske organizacije deluje tudi Društvo slovenskih lovk, ki od splošnih pravil ne izstopa, z ženskim pristopom pa dejavnost popestrimo, lažje pa tudi izrazimo svoje želje in potrebe.«

Čeprav že dolgo upokojena, je kljub temu izjemno aktivna v lovski srenji. »Sem predsednica komisije za izobraževanje pri ZLD Gorenjske, predavam lovskim pripravnikom, mentorjem in lovskim čuvajem. To pomeni, da se moram stalno izobraževati. Prav izobraževanje in kultura mi pomenita največ,« je odločna, potem pa malce nostalgično pristavi: »Živeti v pokoju v tem površnem in nestrpnem času, ko nam je bivanje dano in odmerjeno do minute, hja, ta čas bi bil prazen, če ga ne bi tako ali drugače zapolnili. Sama ga z lovom, ki mi pomeni neposreden stik z naravo, premagovanje ovir, ljubezen, veselje in razočaranje, radost in bolečino, strah in resnico, iskanje samega sebe prav tam, kjer se srečujeta smrt in življenje, v skrivnostnem in nikdar odkritem bistvu.«