Moške nas je sodobni način življenja v smislu naše naravne opredeljenosti povsem objajcal: kakor smo v pradavnini lovili mamute in se z jamskimi medvedi borili za stanovanje v votlini, danes lovijo samo še člani zelene bratovščine – preostali pa čutimo lovsko zadoščenje, kadar uplenimo polkilskega jurčka, nezavedajoč se, da smo v resnici zgolj in le nabiralci.
Na takšno nabiralsko-lovsko misijo sem se takoj po koncu dolgotrajnega dežja odpravil še sam. Zavedal sem se sicer, da bi bilo bolje počakati kak dan, da bi pognala še kakšna goba, ampak preprosto se nisem mogel upreti, no, ja, lovskemu nagonu. Oborožil sem se z nožičem in košarico pa kot pravi lovec še psa pripel na povodec.
Moje lovišče jurčkov – vsaj upam, da samo jaz vem zanj – sem si vseeno prihranil za vikend in se za uvod odpravil v drug gozd, v katerem bi morale poganjati marele, na okrog raztezajočih se travnikih pa, sem upal, še meni ljube sirovke. Slednjih tam ni bilo, zato pa sem v travi, očitno pohojeni od predhodnikov, našel kup razbrcanih maslenk. Te sicer niso kapitalen ulov, toda potem ko bi jim odstranil povrhnjico, bi bile povsem okusne z jajci. Med drevjem me je čakal še bolj žalosten pogled: velike marele so se zaradi dežja zlomile same od sebe, majhne, zaradi moče prav tako neuporabne, pa so očitno nabiralci v napadu razočaranja poteptali.
Domačini, večinoma kmetovalci, živijo v sožitju z naravo in iz svojih gozdov jemljejo samo tisto, kar potrebujejo. Ne, ti barbari, ki se imajo za gobarje, čeprav poznajo samo jurčke, marele in lisičke, se praviloma pripeljejo od drugod, obnašajo pa kot lovci v tujih loviščih.
Iz gostega podrastja, ki ga niti vztrajni dež ni mogel prebiti, sem izbrskal pet suhih in mesnatih marel, da jih pripravim po svojem receptu, dušene na čebuli, prekajeni slanini in smetani ter seveda posute s peteršiljem, med vračanjem pa razmišljal, da bi se prihodnjič po vzoru praprednikov oborožil z lokom in puščicami. Za spremembo bi lahko uplenil kakšnega kvazigobarja. In se upravičeno počutil kot – lovec.
