Kot kaže, slovensko morsko ribištvo počasi izginja. Zato moramo njegovo stoletja dolgo tradicijo toliko bolj varovati pred pozabo. Na to, da smo že danes vse premalo seznanjeni z našo bogato pomorsko zgodovino, je te dni spomnila celo znamka. Na njej je upodobljena tonera, posebno leseno plovilo, ki so ga nekoč za lov na tune uporabljali le Slovenci ob tržaški obali. Kot v svoji knjigi Slovensko pomorsko ribištvo navaja Bruno Volpi Lisjak, je bilo tako redko, da je v širšem pomorskem prostoru skoraj neznano. Pravzaprav je celo med nami domala pozabljeno, čeprav je bil ta edinstveni način slovenskega lova na tune nekoč izjemnega pomena za gospodarstvo. Lov na tune oziroma tone, kot jim pravijo v krajih od Trsta do Devina, je imel stoletja poseben pomen. Danes v severni Jadran ta v svetu zelo cenjena riba zaide redko, a včasih je bilo drugače. Nekoč so namreč na svoji migracijski poti v tem skrajnem severnem delu Tržaškega zaliva velike jate tunov dosegle skrajno točko Jadranskega morja in se potem obrnile ter se vračale na jug. Slovenski ribiči so jih od nekdaj lovili tako, da so na prihod jat prežali z višjih točk. Nato so izkoristili trenutek, ko je cela strnjena jata počasi in zelo blizu obale preusmerjala svoje potovanje nazaj proti jugu. Skozi stoletja so jih sprva lovili s pomočjo osti ali harpun s plovil (najprej na čupah – drevak, iztesan iz enega hloda), nato z manjšimi mrežami, na koncu pa z večjimi mrežami, s katerimi so obkrožili prihajajočo jato in jo potegniti na breg.
Še ob začetku prve svetovne vojne je bilo po nekaterih virih od Žavelj do izliva Timave okoli 500 poklicnih ribičev, ki so bili v glavnem Slovenci, največ pa jih je bilo v Križu. Lov na tune je potekal od avgusta do oktobra, pri njem pa niso sodelovali le ribiči, ampak na primer v Križu vsi prebivalci vasi. Zadnji organiziran večji izlov tunov v morju pod Križem je bil izveden avgusta 1954 in iz tistega časa so tudi dokumentarne fotografije, ki jih objavljamo.
O tem, kako je potekal ta ribolov, Lisjak pravi: »Mreža, imenovana trata, s katero so lovili tune, je bila dolga približno 500 metrov in visoka v sredini 25 metrov. Na vrhnjem robu so bili pritrjeni šuri, plutovinasti plovci, na spodnjem pa svinci, svinčene uteži. Na obeh koncih sta bili privezani dve dolgi vrvi, ki so ju uporabljali za potegovanje plena na suho, ko je bila jata obkrožena in ribe niso mogle več zbežati. Lovili so z ladjo, imenovano tonera. To je bilo posebno plovilo, ki so ga uporabljali le Slovenci na tržaški obali. Bila je prava ladjarska izjema, saj ni navedena v strokovnih knjigah o vrstah lesenih plovil.«
Tonera je bila rezultat stoletnega izpopolnjevanja. Dolga je bila približno dvanajst metrov in široka dva. Omogočala je prenos ter hitro spuščanje zelo dolge in približno 800 kilogramov težke mreže. Imela je prostor za šestčlansko posadko, majhen ugrez, da je lahko prišla do obale, in zaokroženo obliko, da se mreža pri spuščanju ni zatikala. Bila je brez krmila, zadnje pa so zgradili v nekdanjem piranskem škveru pri sv. Bernardinu po naročilu in nasvetih ribičev s kraške obale.
Spomin na nekdanje ribištvo Slovencev ob tržaški obali in s tem tudi na lov na tune danes vneto ohranja kulturno društvo Ribiški muzej Tržaškega Primorja iz Križa pri Trstu. Je pobudnik raznoraznih prireditev, ki so vezane na morje in ribištvo, obenem pa ustanavljajo muzej o tamkajšnji zgodovini ribištva, ki ga bodo, če bo šlo vse po načrtih, odprli prihodnjo pomlad.
To poletje so skupaj s Filatelističnim združenjem Slovenije in Pomorskim muzejem Sergej Mašera iz Pirana poskrbeli za predstavitev znamke z že skoraj pozabljeno tonero. Njena nominalna vrednost je 64 centov, oblikoval pa jo je Matjaž Učakar. Predstavili so jo v Kulturnem domu Alberta Sirka v Križu, kjer se je zbralo precej filatelistov, zagretežev za našo morsko dediščino in domačinov. V preddverju Sirkovega doma so jim prikazali manjšo razstavo o ribištvu, na kateri je bil seveda na ogled tudi model tonere. Predsednik društva Franko Cossutta je ob tej priložnosti orisal zgodovinski okvir in posebnosti nekdanjega tradicionalnega slovenskega načina lova na tune in kako so ga izvajali. Ob tem je pomembno obudil najrazličnejše že pozabljene izraze, ki so jih uporabljali ribiči in tako imenovani kolnarji, kot so pravili tistim, ki so prežali na prihod jate.
Po znamki istrske batane in nabrežinske čupe je znamka tonere tretja, s katero Pošta Slovenije obuja našo ribiško dediščino. To prizadevno ohranja tudi Ribiški muzej Tržaškega Primorja v Križu pri Trstu, ki je v nastajanju. Če ne bo kakšnih finančnih zapletov, napovedujejo njegovo uradno odprtje za prihodnjo pomlad. Poleg Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran bo to drugi muzej, ki bo skrbel za ohranjanje naše dediščine morskega ribolova.