Lošinj: 
ilegalna vas slovenskih tajkunov

Nedaleč od vasice Nerezine na otoku Lošinj je naselje Bučanje, ki nosi ime po zalivu, okoli katerega je bilo ustvarjeno. Sicer pregovorno pravimo, da je Jadran naš, toda v primeru Bučanja smo lahko Slovenci posebno ponosni – če so otok Lošinj poselili sredi 13. stoletja, smo Slovenci prvi poselili Bučanje pred štirimi desetletji. Ustvarili smo ga v zalivu in zgradili naselje, kjer ne slišite hrvaške besede. Vse je slovensko. Idealno. Preveč idealno.

Hotela vendarle ne bo

V recepciji manjka samo tabla z napisom Dobrodošli v Sloveniji. Potem ko se prebijete prek Krka in Cresa do Lošinja, sredi Hrvaške v resnici vstopite v slovensko enklavo, ki jo tam od aprila do jeseni poseljujejo Slovenci, natančneje – večinoma prebivalci Krškega in okolice ter Dolenjci. Do nedavnega skoraj izključno oni, v zadnjih letih pa lahko slišimo več slovenskih narečij in opazimo raznovrstne slovenske avtomobilske tablice iz skoraj vseh pokrajin. Med njimi so tudi znani Slovenci, na primer Mirko Bandelj, Bine Kordež, Žarko Petan in Franc Gajšek; s prihodom slednjega so imeli v turističnem paradižu težave.

Gajšek je namreč prišel na plan z ambiciozno idejo, da bi sredi naselja zgradil hotel. Drugi lastniki hiš z Bandljem na čelu so se temu uprli in Gajšek je vmes že opustil idejo po betonski palači. Vasi se je prijela medijska oznaka tajkunska vas, pa čeprav so večinski dopustniki delavci in so Bučanje (še vedno) bolj sindikalna kot tajkunska vas. Sosedje Hrvati se čudijo, kaj je narobe z nami, in tokrat imajo prav: celotno naselje, ki obsega nekaj sto hiš, še vedno ni zemljiškoknjižno urejeno. Dobrih štirideset let po gradnji prvih hiš.

Sindikalno naselje

Kako so te nastajale, se živo spominja dopustnica Zvonka iz Senovega, ki z družino hodi sem več kot tri desetletja: »V osnovi so bile vse iste – bil je kovinski model, ki so ga zalili z betonom. Vse se je zgodilo v enem samem dnevu.«

Slovenci so kupili zemljo od lošinjske občine ter postavili naselje, začetke opiše pomočnica upravnika naselja Sonja Gulam. »Ni ulic, ampak je enoten naslov. Hiše so dobivale številke po vrstnem redu gradnje,« pove Gulamova.

Dodatne tablice na posamičnih hišah razkrivajo podjetja, ki so tu našla sanjsko letovišče. Njihovi zaposleni so se zaljubili v kraj in se navadili hoditi sem. Nekaterim je bilo tu celo tako všeč, da so si kupili hiško od podjetij. Duh sindikalizma se je začel umikati zasebni pobudi, pojavljati so se začele ograje in pregrade, v Bučanje je vstopila zasebnost.

V tem primeru je gotovo zanimivo, kako daleč so pripravljeni iti posamezniki. Hiša s številko 546, ki jo ima gospod Bandelj, je simpatična in lepo urejena. Terasa je razširjena, pod njo je luknja in poznavalsko oko fotografa takoj posumi na vinsko klet, ki je dodana prvotni konstrukciji. Tudi sama uporabna površina je tako optimizirana. Zanimiva je kontradiktornost gospoda Bandlja, nekdanjega sekretarja vlade in notranjega ministra, torej človeka, ki je opravljal zelo pomembne, državotvorne funkcije. V Sloveniji je varoval in spoštoval red ter zakon, na Hrvaškem pa ga s svojo počitniško hiško gotovo ne, čeprav sam to zanika. Nekatere hiše so posamezniki zelo preuredili, resno problematične pa naj bi bile črne gradnje – bilo naj bi jih več kot 40 izmed okoli 500, kolikor naj bi jih bilo v Bučanju.

Bo vse legalizirano?

A o njih nihče ne govori dosti in njihovi lastniki se bodo morali s težavami ukvarjati sami. Celotno naselje ni klasična črna gradnja, položaj pa je zelo zapleten – v lošinjskih katastrskih knjigah naj bi bili nesporni le recepcija in postaja trafo, okoli njiju pa naj bi bili pašniki in vinogradi. Pričakovali bi, da je potem tudi večina vseh lanskih nočitev v Bučanju (bilo jih je okoli 130.000) nelegalnih. Toda do naselja vodijo uradni smerokazi, bagri tu niso rušili spornih gradenj kot drugod ob obali. Slovenci plačujejo turistične dajatve hrvaški državi in vse se vrti naprej, kot smo na Balkanu navajeni. Pred petimi leti so v Bučanju celo pečatili, zdaj pa se dopustniki nemoteno menjujejo ob strastnem zatrjevanju, da je naselje legalno.

Anton Podgoršek je direktor Počitniške skupnosti Krško, ki upravlja Bučanje. O prihodnosti je optimističen: »Za postopek legalizacije imamo čas do junija naslednje leto. Zdaj moramo počakati, kakšna bo odločitev hrvaškega sabora glede nedavnih sprememb zakona o legalizaciji črnih gradenj. A nekatere aktivnosti že izvajamo,« pojasni stanje. Malo potarna glede dosedanjega medijskega poročanja o Bučanju in pove: »Imamo 12 gradbenih dovoljenj za skupino objektov, največja jih obsega 74 z enim gradbenim dovoljenjem. Nekaj zgradb je vrisanih v kataster, druge še bodo, od letos vpisujemo parcele.«

Podgoršek je direktor od 2008, pred njim so naselje postavljali drugi. Že takrat bi morali zadeve zastaviti legalno, pa jih niso. To pripisujejo nekdanjim navadam. Prav, a navade so se vmes zelo spremenile. Legalizacijo bodo nazadnje plačali lastniki in uporabniki. Sogovorniki so kategorično zanikali, da so v Bučanju lastniki črnih gradenj – a vsi priznavajo, da se zavedajo, da zadeve niso dokončno urejene. Težav torej v slovenskem dopustniškem raju na Lošinju ni – razen da že štiri desetletja dopustujejo in trgujejo z nepremičninami v nelegalni vasi. Da se to vsem zdi normalno, pa nam lahko da misliti, v kakšni državi živimo in s kakšno miselnostjo se predstavljamo svetu.