ŽELEZNIKI – »Na Selškem so že od nekdaj iz roda v rod kuhali smovnak,« sta v en glas zatrdila zakonca Ivanka in Tone Rant iz zaselka Davška Grapa, ki šteje petnajst hiš, uradno pa spada k vasi Zali Log. Tone bo prihodnji mesec praznoval 82. rojstni dan, Ivanka je – sama pravi, da malenkost – pet let in pol mlajša. K njima nas je napotil mag. Janez Habjan iz Železnikov, terenski veterinar za Selško dolino, rekoč: »Tone je kot otrok pomagal atu, ko je kuhal smovnak, in si zapomnil proceduro.« Kar je omogočilo, da veščino kuhanja smovnaka obnovijo, posnamejo s kamero in jo tako ohranijo zanamcem. Pobudnik in gonilna sila podviga je bil Habjan, ki je povedal: »Smovnak, destilat smrekove smole, na Nemškem Rovtu so rekli smrdljivec – enim diši, drugim smrdi – je bil včasih draga tekočina. Rabili so jo pri celjenju ran poškodovanih živali in po kastracijah samcev. Smovnak naj bi bil menda učinkovit za vse gnojne rane, mozolje, ture tako pri živalih kot pri ljudeh. Gre za naravni antiseptik, ki ugodno vpliva na celjenje, obenem pa rane ne draži. Vonj je tudi odganjal razne brenclje. Poleti so tako konja na par mestih namazali s smovnakom, da so ga obadi manj napadali.«
Vola za lonec smovnaka
Za čudežno zdravilo, ki so ga uporabljali tudi pri lajšanju zobnih bolečin, po nakapanju na žerjavico vdihavali s hlapi za čiščenje nosu in pljuč, za razkuževanje pri kotitvah živali in še čem, je Habjan prvič slišal pred dvema desetletja v Podlonku pri Slavku Gartnerju. Ta mu je pokazal majhno stekleničko, potresel z njo ter dejal: »Če bi na kmetih imeli dosti tega tu notri, bi vi imeli precej manj dela!«
Očiščena rana To je osebna izkušnja Toneta Ranta s smovnakovim zdravljenjem: »Pri mojih štiridesetih letih sem popoldne okoli šestih pri gradnji bratove hiše stopil na zarjaveli žebelj. Globoko se mi je zaril v podplat. Po dveh urah sem že čutil boleče zatekanje. Takrat, ob osmih zvečer, sem rano namazal s smovnakom in zjutraj, pred odhodom na šiht, še enkrat. Popoldne sem za večjo gotovost stopil še k zdravniku. Nič ni vedel o smovnaku, a po učinku, ki ga je videl, je rekel, da je rana čista, zato ni bilo zastrupitve.« |
Pred devetnajstimi leti je pri radovljiški založbi Didakta izšla knjiga Mire Omerzel-Terlep Konji – naše pravljice, ki je z zgodbami o konjih, konjerejcih in furmanih izpod Soriške planine in Ratitovca zajela konjerejsko in furmansko izročilo teh krajev. Posebno poglavje je namenjeno domačemu padarju Toncovemu Janezu iz Sorice, ki je v prstenem loncu kuhal smrekovo smolo. Njeno nabiranje je bilo v starih časih prepovedano, zato so ga oblasti preganjale in prispevale k še večji skrivnosti smovnaka. Resnica je, da je sočasno s soriškim padarjem znal smovnak skuhati še marsikdo. Ne pa kdor koli, saj je navidez preprost postopek zelo občutljiv in gre lahko hitro po zlu. Zato ni bil smovnak nikoli prav poceni, za lonec smovnaka si lahko iztržil toliko kot za vola.
Janez Habjan je mož zvedave, potrpežljive in vztrajne sorte, ki zadeve rad dožene do dna. Tako tudi s smovnakom. Za izdelavo dragocenega destilata smrekove smole je sčasoma nabral vse potrebno znanje in sodelavce, od Toneta Ranta, ki je poznal postopek, do lončarja iz Lendave in Janeza Šturma, po domače Žnidarjevega iz Potoka, ki je lonec opletel z žico, na katero se za kuhanje nanese svežo glino. Iz lonca najprej priteče prozoren terpentin – kar pa sledi, je v dokumentarnem filmu, ki je na ogled v muzeju v Železnikih, pozorno beležila kamera Mete in Janeza Habjana. Dragoceno ljudsko izročilo so v Potoku, na Jelovici in v Jablanovici lani vneto in vestno ob že omenjenih prikazali še Andrej Demšar, Franc Frlic, Luka Rant in Janez Tolar.
Da utegne smovnak znova postati cenjen – ne le zaradi smole, ki je drugače kot v starih časih nihče več ne brani nabirati, po žledu pa je je tudi povsod na pretek – smo izvedeli iz dobro poučenega vira. V zadnjem času so bile pri lendavskem lončarju namreč naročene še ena posoda za kuhanje smovnaka ter še več različnih kap za na staro posodo.
Partizansko zdravilo Največ smovnaka, pravijo po selških vaseh, so porabili med vojno za zdravljenje partizanov: »Tudi bolnišnično, tu v Davči sta bili dve. Že prej so prve ranjence, ki so jih zdravili za hribom Razsek, zanesljivo uporabljali tudi smovnak. Pozneje, ko so jih prenesli v bolnišnico Franja, pa menda ne več, saj so imeli tam na voljo že druga zdravila.« Ivanka Rant je bila otrok, ko se je pri njih ustavil partizan: »Stokal je, kako hudo ga boli zob. Dali smo mu smovnak, je pomazal in čez nekaj časa, ko je bolečina pojenjala, on pa si malo odpočil, je šel naprej.« |
Pomazati s kurjim peresom
Kuhanje je zahteven postopek celo za že izvežbanega mojstra, kakršen je bil Lovrenc Rant iz Potoka. Sin Tone se spominja, da kot otrok ni smel nebrzdano poskakovati okrog očetove kuharije: »Potreboval je popolno zbranost, ker se je smola rada vžgala. Iz previdnosti je zato kuhal tudi malo dlje od hiše, pri studenčku. Za vsak primer, čeprav ni kakšnega haska, da bi smolo gasil z vodo.«
Lovrenc je kuhal za potrebe vaščanov: »Pri vsaki hiši so imeli stekleničko smovnaka, na rano pa so ga pomazali s kurjim peresom.«
Nekoč so ljudje pogosto dobivali ture: »Po mazanju s smovnakom se je tur hitro zmehčal, da si ga lahko prebodel in je gnoj iztekel, nakar se je rana zacelila.«
Zadnjikrat je Lovrenc, ki je umrl leta 1971, kuhal kakšnih pet let prej pri svojem sinu Lovru, se spominja sogovornik: »Prav pri tem zadnjem kuhanju je lonec premalo zadelal z ilovico, tako da je smola prilezla ven in se vžgala, posodo pa je razneslo v kose. Bila je tembolj dragocena, ker jo je ata podedoval po svoji materi Mariji. Ona je kuhala smovnak kot prva pri naši hiši.«
Tonetova žena Ivanka je dodala: »Moj oče Jernej Šturm je tudi včasih nabral smolo in jo nesel skuhat k sovaščanu Lovrencu.«
Ve pa tudi: »Mož iz Sorice, ki je hodil okoli hiš, strigel ljudi ter popravljal posode, predvsem pa se je preživljal s smovnakom, je dobil vzdevek Smovnakar.«
Tone ve, da nabrano smrekovo smolo kuhamo brez vsakega dodatka: »Po kuhanju ostane na dnu nekaj lahnega in poroznega odpadka, ki spominja na satje, nima pa nobene uporabne vrednosti.«
