Lončarji pod kokarskim klobukom

Kokarje pod gozdnato planoto Čreto, tam med braslovškimi Dobrovljami in gornjegrajsko Menino, so idilična kmečka vasica, pa čeprav Dreta v svojem spodnjem toku pogostokrat poplavi polja in s hudournimi pritoki povzroča obilo škode. Mladim glede zaposlovanja sicer trda prede, a prav vsi krajani dajejo velik pomen ohranjanju običajev, etnografskega izročila, športnim aktivnostim ter krhkim možnostim turizma.

Lončarski red

Že leta 1740 so v takratnem upravnem središču Zadrečke doline, v Gornjem Gradu, zadrečki lončarji sprejeli iz zgodovine znani lončarski red, ki je omejeval lončarstvo in prodajno ščitil malega lončarja (običajno so to bili bajtarji brez zemlje). Konec 18. stoletja sta začela dva uveljavljena lončarja iz Potoka pri Kokarjah opravljati to obrtno dejavnost s pomočjo lončarskih hlapcev. S tem in drugimi neobičajnimi dejanji sta kršila lončarski red in bila za to javno kaznovana. Uprla sta se takšni sodbi in z odlokom kresijske oblasti sta bila rehabilitirana, propadla pa je zaščita malih lončarjev. V tistih časih so ti hodili po sejmih in domovih ter prodajali svoje znamenite izdelke iz črne keramike, pretežno po območjih v lasti gornjegrajske gospoščine, po Spodnji Savinjski dolini, Dolenjski in vse do Obsotelja.

Kokarski klobuk

V Kokarjah in okolici je bilo razvito lončarstvo tudi zaradi kakovostne gline (ilovice), ki jo je bilo mogoče kopati na tako imenovani terciarni terasi reke Savinje in v spodnjem porečju Drete. Najstarejša pisna pričevanja o obstoju zadrečkega lončarstva segajo v leto 1340, ko sta glino obdelovala mojstra Konrad in Mihael, pozneje, vse do polovice 20. stoletja, pa so s tem črnim lončarstvom služili tudi drugi.

Lončarstvo v krajih Zgornje Savinjske doline je izumrlo s prihodom kovinske posode, zadnja lončarija je bila Cigaletova v Potoku, obstala pa je leta 1931. O nekdanjih lončarjih so izsledili veliko dokumentiranih dokazov, vse pa so povezali v lončarsko zgodbo Kokarski klobuk in izdali etnografski vodnik.

Prireditev Pod kokarskim klobukom, ki so jo pred kratkim organizirali v sodelovanju Muzeja Vrbovec, Občine Nazarje, Krajevne skupnosti Kokarje ter tamkajšnjih društev, je v etnografskem pomenu pravi presežek lončarskega praznika v tem delu Zadrečke doline.

Pri izvedbi delavnic, stojnic ter strokovno-kulturnih prikazih so se še posebno izkazali predsednica KS Kokarje Andreja Zupan, moderator Bojan Štrukelj, Irena Remic in umetnica Marija Štiglic iz Nazarij, domača in umetna obrt Bojan Dobovšek iz Grosuplja, keramičarski mojster lončar Igor Bahor iz Topolšice, lončar Štefan Zelko iz Puconcev ter moški pevski zbor Kokarski lončarji. Gostujoče umetnice Potovke iz Lepe Njive, pa so z otroki ustvarjale čudovite otroške igre ter medtem pripovedovale pravljice, kar je osnovno poslanstvo te, izjemne kulturniške ekipe. Piko na i so postavili pevci starih in prirejenih pesmi Lončarji, ki so v simboličnih firtohih in s pesmijo prikazali nekdanje mojstre te obrti. Nazarski Muzej Vrbovec pa v poučni zloženki opisuje lončarsko pot iz Nazarij, Žlaborja, Kokarij, Potoka, Pustega Polja, Lačje vasi in Dobletine s povratkom do središča Nazarij.