Ako gre verjeti starim Rimljanom, po katerih vročino povzroča zvezda Sirius, sicer pes velikega lovca Oriona, se pasji dnevi uradno začnejo jutri. Ampak letos se je pasja vročina začela že prej. V naši družini je poslej tudi ne bomo povezovali s Sirijem, ampak Lolo, francosko buldogico simpatične, povsem nevsiljive narave. Ki je od minulega četrtka ni več.
Prišla je pred petimi leti s Celjskega, brez rodovnika, a čistokrvna, tako grda, da je bila naravnost lepa. Ob večerih se je običajno poskušala skobacati k meni na kavč na malo crkljanja, in ji je šlo to težko od prekratkih tačk, pa sem jo nazadnje milostno sam povlekel gor. Ali pa se je zvila na fotelju in tam prezentirala dve svoji nagnjenosti: do prdenja – da smo vsake toliko časa oviti v zelene meglice ogorčeni izdavili: »Lola...!« – in hropenja. Slednje je značilno za francoske buldoge, ker imajo zaradi kratkega gobca ovirane dihalne poti in slabo prenašajo vročino.
Lola se je na Dolenjskem spečala s sosedovim mešancem, ki ga je pozneje nekdo ustrelil, in ta je, čeprav samo z enim jajcem, zaplodil Šekija, kar je okrajšava za hohštaplerskega Shakespearja. Šeki ima normalno dolg gobec, dobro prenaša vročino in po pomoti priškrnjena vrtna vrata nemudoma izkoristi za špancir. Lola mu je pa vedno sledila. Kot ovčka. Včasih sta sama našla nazaj, enkrat so ju v kombi že naložili Cigani, nekajkrat smo šli ponju v tudi po 20 kilometrov oddaljene vasi.
Minuli četrtek pa se je vrnil samo Šeki. Ker se to še ni zgodilo, smo zaslutili najhujše. In res: naslednji dan nas je sosed obvestil, da Lola leži pri kozolcu zadaj za nasadom jabolk, s tačkami v luftu. Vročinska kap.
Saj nam je vsem jasno, da pes ni človek. Da žival pogine, umreta pa samo človek in čebela. Ampak naša Lola je tudi umrla. Včasih, ko sem jo pogledal v tiste velike oči, sem kar čakal, da bo kaj povedala. »Kaj buljiš?« recimo. »A ti nikoli ne prdneš?!«
Radi smo te imeli, Lola. Počivaj v miru, tam zgoraj pri Siriusu.
