Lokostrelka na poti do vrha brez trenerja

LJUBLJANA – Ukrivljen olimpijski lok je sestavljen iz ročaja, krakov in tetive. Na njem so seveda še stabilizatorji, ki ob izstrelitvi pobirajo in izrabljajo odvečne vibracije, ter merilna naprava, brez katere bi bila, priznava, mrzla in nekonkurenčna. Na poligonu Lokostrelske zveze v Stožicah je v tistem stala čvrsto na tleh. Ko je z bližnje obvoznice zategnil vetrc, sta bili njeni nogi postavljeni že vzporedno in strumno. Kot nekakšen Robin Hood je nenadoma potegnila puščico, jo naložila na tetivo in jo s tremi prsti povlekla, skoraj tako, kot da bi šlo za življenje in smrt. Z napetih obraznih in ročnih mišic se je jasno videlo, da potezna sila 38 funtov (16 kilogramov) še zdaleč ni zanemarljiva. Takrat je izpustila breme, da je vsakdo slišal, ššššš! Kot blisk izstreljena puščica je namreč iz smrtne tišine izvabila zvok ter v bananastem loku poletela proti 70 metrov oddaljeni tarči, naravnost v center!

Ena najboljših, če ne najboljša lokostrelka pri nas Ana Umer pa se je samo prikupno nasmehnila in – kot da ni to nič takšnega, če človek s tako velike razdalje prepolovi ravno tisto čebelo, ki ti zakriva središče tarče – izrekla: »Moč lokostrelca vpliva na moč loka, ta pa na moč spina.« Že v redu, smo premišljevali, in jo prav neumno vprašali: »Najbrž moraš imeti hudo dober vid?« Pa se je 24-letna Koprčanka spet samo nasmehnila in nam brž predstavila Korejca, ime mu je Im Dong Hjun. Tip je namreč dobitnik olimpijskega odličja, je tudi večkratni svetovni prvak, Korejec je torej eden najboljših lokostrelcev na svetu, pa čeprav je – na levo oko – povsem slep!

(Ne)dosegljivi vrh

Ana Umer v teh dneh nastopa na evropskih igrah v Bakuju. Prvi dan jo čakajo kvalifikacije, ko bo morala izstreliti 72 puščic, ko bo morala, tako kot tudi njene nasprotnice, potegniti za več kot tono bremena! Ha, to pa ni kar tako, kajne?

Naslednji dan jo bodo pričakali izločilni boji. »Načeloma bo šlo tudi tam večinoma v rumeno,« nam je zaupala pred nekaj dnevi, mislila je v center. Že najmanjša napakica stane najvišja mesta, zaradi katere zlahka zdrsneš globoko – v tekmovalno sivino. Lokostrelski vrh je namreč izjemno zgoščen, za večino – nedosegljiv.

Na enem izmed zadnjih treningov je dosegla super rezultat – 651 (to bi bil obenem tudi nov državni rekord), s ponovitvijo takšnega bi se potegovala za najvišja mesta.

Po operaciji ramena pred dvema letoma je bila njena kariera dejansko na nitki, a se ni predala. Tega ni v naravi Ane Umer!

Dež v puščavi

Ana je že kot otrok izdelovala loke … Kar je opazil tudi njen oče in jo modro vpisal v lokostrelski krožek. Učiteljica športne vzgoje Marinka Čavničar je imela, kot prva, čast, da ji je odprla okno v lokostrelski svet. Potem jo je v matičnem Lokostrelskem klubu Ankaran sprejel Vlado Rosa, toda, kot pravi, »ne, niti nisem prav posebno hitro napredovala, saj sem šele leta 2006 prišla v kadetsko vrsto«. Pravzaprav je začela zares trenirati šele kakšno leto prej, dotlej je bila zaljubljena v neko drugo športno igro – rokomet. »V borbo do kraja in agresivni pristop,« je razodevala. Takšna je tudi sama.

Tehtanje med rokometom in lokostrelstvom pa je slednjič prevesilo v smer »te, hm, resnično zajebane igre, pri kateri moraš biti močan in stabilen – še posebno v glavi«.

Kmalu so začeli prihajati vse boljši rezultati: leta 2008 je bila tako že druga na svetovnem mladinskem prvenstvu v dvorani, dosegala izvrstne rezultate tudi v poljskem lokostrelstvu, leta 2011 je postavila kar dvanajst članskih državnih rekordov.

Zdaj, ko bi morala žeti sadove obilnih treningov (na štiri- do peturnih treningih je ustrelila tudi po 400 puščic), pa jo je ujel pereč problem: »Da sem sama! Da nimam trenerja!« Kadrovska in finančna podhranjenost sta ta hip največji rabelj slovenskega lokostrelstva. Nasledniki olimpijcev Sama Medveda, Petra Koprivnikarja, Matevža Krumpestarja in Klemna Štrajharja so prepuščeni sami sebi in dežju v puščavi. Mimo Ane Umer tako bežijo tekme za svetovni pokal, ker Lokostrelska zveza Slovenije pač nima denarja, da bi lahko nabirala tisto, kar ji še manjka – prepotrebne izkušnje. Trenirati ali tekmovati seveda ni isto.

Zgodovinsko orodje

Sama si je zato financirala zimske priprave v Mehiki, kjer je bila v gosteh pri prijateljicah Aidi Roman (olimpijski podprvakinji iz Londona) in Lindi Ochoa (ena najboljših v compoundu).

Ko se je vrnila, je vadila v Stožicah in neumorno streljala tudi v zimskih in zasneženih razmerah!

In si več kot očitno ustvarila odlično bazo, s pomočjo katere bo, o tem ne dvomimo, odlično nastopala tudi na julijski univerzijadi in na svetovnem prvenstvu.

Tedaj se je še zadnjič zazrla v svoj lok. »Joj, kolikokrat sva sovražnika in se ne marava, ko mi ne gre, in kolikokrat najboljša prijatelja, ko mi uspeva kot po maslu …«

Lokostrelstvo ji je dalo osredotočenost, tekmovalnost, množico prijateljstev, ki jih je stkala na tekmovanjih, zaradi katerih, kot pravi, lahko odpotuje že jutri. Zaradi loka se je naučila angleščine. Lok ji je podaril prepotrebno moč (tako fizično kot psihično) in pomagal pri razvijanju njene nepopustljive osebnosti.

Zaveda se, da ima čast tekmovati z orodjem, zaradi katerega so naši predniki – preživeli. Ko je v tistem ustrelila, je v rokah držala 12.000 let zgodovine. Tako dolga je namreč uporaba loka in puščice. O čemer ne nazadnje priča slika na apneni plošči iz jame Fadets.