Šerifi so bili nekoč na Divjem zahodu – tam, kjer je danes doma »največja demokracija« – alfa in omega na območju, ki so mu vladali. Prebivalci so varuha reda in miru spoštovali, saj je skrbel za njihovo varnost in premoženje, ki so ju ogrožali predvsem izobčenci in razne tolpe. Pri nas pa se v 21. stoletju, vse tako kaže, spet pojavljajo lokalni šerifi, le da jim zdaj pravimo župani. Toda ti ne skrbijo predvsem za dobro občine, temveč bolj za lastne interese. Županski mandat namreč razumejo kot pravico, da jim je dovoljeno vse.
Veliko jih je, teh lokalnih šerifov po naših logih in dolinah. Da o mestih niti ne pišem. Bralke in bralci imate najbrž tudi svoje mnenje o tem. Prav posebna zgodba pa so omenjeni lokalci – joj, pa brez zamere, še zdaleč to ni mišljeno kot nadut pogled iz mesta, imenovanega Ljubljana – in njihovi volivci. Najbrž ni daleč resnica, da je vse več županov, ki imajo »težave« z novinarji in mediji, še posebno takrat, ko ti razkrivajo korupcijo in kriminal v lokalni skupnosti in nečednosti, v katere so vpleteni mestni in občinski veljaki.
Število lokalnih medijev v Sloveniji je precejšnje. Lokalni mediji pomembno vplivajo na demokratičnost lokalne skupnosti in lokalne oblasti. Ena osrednjih nalog pa je aktivno in neodvisno sodelovanje v interpretaciji dogodkov, iskanje novih, objektivnih virov in posredovanje preverjenih informacij. Zaradi lastniških (političnih) struktur v ozadju pa je v resnici vse prej kot tako. In tako na svoje, na svoj račun pridejo medijski šerifi, diskretni odločevalci o življenju in smrti oz. objavi ali neobjavi posamezne informacije lokalnega okolja.
Ni daleč od resnice, da velika večina državljanov medijem še kar zaupa, to pa njihovi lastniki na veliko izkoriščajo za posredno oblikovanje javnega mnenja o določeni zadevi oz. določenem primeru. Precej lokalnih teve postaj je mogoče gledati. Zanimivih, manj zanimiv ali sploh nezanimivih. S kakšnimi očmi pač kdo na vse skupaj gleda. Veliko zgodb se zgodi v lokalnem okolju. Nadškofov blagoslov za frizerski salon pa o tem, kako so odgovorni napisali moškemu, ki se je na nekem hipodromu lotil kobil, globo v višini 2400 evrov, in tudi o tem, kako sta se Mira in
Jože po petdesetih letih zakona s prelepo kočijo odpeljala na obnovo zaobljub. Še in še bi lahko naštevali. In vse to ter še veliko več sporočajo naši mediji. O nečem več, o nečem manj. Včasih tudi o tistem, kar je všeč lokalnemu šerifu, veliko preveč, o tistem, kar mu ni, bi pa bilo gledalcem, pa prekratko in premalo.
Omenila sem, da lokalni mediji pomembno vplivajo na demokratičnost lokalne skupnosti in lokalne oblasti. In tudi, kako zaradi lastniških (političnih) struktur v ozadju na svoje, na svoj račun pridejo medijski šerifi, diskretni odločevalci o življenju in smrti posamezne informacije lokalnega okolja. Precej hodim naokoli, Štajerska, Koroška, Posavje, Prekmurje, Maribor, Brežice, Bled, Slovenj Gradec … Precej tudi slišim iz pogovorov z znanci, kolegi. In ni malo časa, namenjenega prav lokalnim medijem, ki da so takšni in drugačni. In kar je najbolj žalostno, v precej primerih v pogovorih ne gre brez omembe »vpliva vplivnih vplivnežev«, seveda iz občinskih ali mestnih svetov, včasih tudi iz svetov krajevnih skupnosti. Da, tudi!
Tezo, da se je novinarstvo razvodenelo, nemalokrat podtikajo tisti, ki jim mediji stopijo na rep. Vendar dejstvo ostaja, da je taisto novinarstvo morda res preveč padlo pod vpliv dnevne večstrankarske (tudi lokalne) politike.
In tudi preveč je navadnega podtikanja mikrofonov, preveč sledenja temu, kaj bo rekel ta, kaj oni; brez kritičnega vrednotenja njihovega besedičenja. Seveda je to na lokalnih televizijah še bolj opazno. In prav v tem se zdi, da so lokalni mediji, vsaj tisti, ki se »trudijo« biti informativni, iz enoumja prešli spet v – enoumje. So tudi častne izjeme, žal pa jih je premalo in se v tej množici izgubijo. In tako se krog sklene, vprašanje, kdo bo izračunal kvadraturo tega kroga, pa je že tako obrabljeno, da ga sploh ni vredno več postavljati.
»Vpliva vplivnih vplivnežev« iz občinskih ali mestnih svetov in svetov krajevnih skupnosti ne manjka.
