ZAGORJE OB SAVI – Ko je sprožil in iztegnil svojo desnico, je dejansko zapihal veter. Tako hitro se je vse skupaj zgodilo. Kljub 72 križem je Alojz Miklavčič še vedno prav brutalno hiter. Je mojster v treh borilnih sistemih: v kenpu (1. dan), kickboxu (3. dan) in pon-do-kwanu (8. dan). Višje je le njegov vzorniški prijatelj in začetnik te zadnje omenjene tehnike polkrožnih in vselej zaključenih kretenj – Daniel M. Pond (10. dan). V Sloveniji bi zato le težko našli takšnega fajterja, kot je Lojz. S takšnim tudi ne bi bilo pametno češenj zobati. »Saj bi bilo videti precej grdo,« je dejal ta, ki zatrjuje, da je med pretepačem in športnikom ogromna razlika: pretepač vas bo razbil, športnik premagal. »Ne, nikoli nisem prav zares udaril!« Če bi, bi preštevali mrtve.
Talent za karate
Z borilnimi veščinami se je prvič seznanil pravzaprav nadvse pozno, šele pri 22 letih. In to ne pri nas, pri nas tega takrat sploh še ni bilo, temveč v Berlinu, kamor se je izučeni ključavničar podal s trebuhom za kruhom. Priznava, da je kot otrok sicer že sanjaril o borilnih veščinah, slišal že za brata Vladimirja in Ilijo Jorga (10. dan), nekakšna misijonarja, ki sta Jugoslavijo navduševala s karatejem. Potem pa je oni dan, leta 1966, s prijateljem Suljom hodil po glavni berlinski prometnici Hohenzollerndamm ter se nenadoma zdrznil, »kaj pa je to«, je dejal ob pogledu na šest velikih črk, ki so sijale z neke stavbe, pisalo je – k a r a t e. »Tole bi pa treniral!«
»Ti, jaz sem že vpisan,« ga je v tistem presenetil Suljo. »Pridi, ravno se začenja nov tečaj!«
Že čez dan ali dva se je Lojz pridružil Georgu Brücknerju, pionirju karateja na Nemškem. »Za kakšne druge športne panoge niti nisem bil, za karate pač!« je dejal Lojz, ki je do mojstrstva potreboval le nekaj let. Tehnično je bil izjemen, od Brücknerja, pravi, se je naučil tistega, kar se ne sme. Pridobil je samozavest, spoznal, da sta z naskokom najpomembnejša – glava in um.
Četudi z razbito ustnico je na nekem berlinskem prvenstvu v hudi konkurenci že kmalu pokoril vse. Boril se je namreč za časa, ko še ni bilo obvezne zaščitne opreme. Prav zato je za dve leti prekinil in opustil vse skupaj.
Prelomljeno koleno
»Zgodilo se je v Rotterdamu,« je opisoval Miklavčič. V taekwondoju se je v sedemdesetih boril za ekipo iz Essna. Na nasprotni strani je stal neki brutalni Nizozemec. Prišel je z napačnimi nameni. Pred tem je poškodoval že dva iz Miklavčičeve ekipe, enemu razbil lično kost, drugemu arkado. »Takole se zmeniva,« mu je, tik preden sta se stepla, dejal Miklavčič. »Nisem Nemec, zavedaj se, če me boš hotel poškodovati, ti bom vrnil s še hujšo mero!« Nizozemec ga je le čukasto gledal. »Verjemi mi!« mu je Zagorjan še zadnjič – toplo priporočal. Začel se je boj. Lojz je povedel za nekaj točk. Ko pa mu je hotel prisoliti še udarec iz skoka, ga je Nizozemec, medtem ko je naš rojak ravno lebdel v zraku, na nedovoljen način – na polno v rebra. Lojz je v bolečini nekako le pristal, se obrnil in ga s svojo peto že v naslednjem trenutku počil naravnost v njegovo koleno. Tako močno, da se je – prepognilo. Holandec je zatulil, občinstvo zavzdihnilo. »Takrat sem šel prvič in zadnjič iz sebe!« Bilo mu je tako hudo, da se je vrnil, kot rečeno, šele čez dve leti. Takrat je bržčas dokončno spoznal, da poseduje resnično ubijalsko znanje.
Še kako dobro je vedel, da je pravi mojster šele tisti, ki ima pospravljeno podstrešje. »Danes ni težko biti svetovni prvak: naučim te pet tehnik, te bova pilila do onemoglosti, malce popraviva še motoriko in kondicijo in že dobiva kandidata za najvišja mesta. Toda meni ta titula prav nič ne pomeni, če nimaš tiste soli v glavi …« Nikdar ni bil privrženec polnega kontakta, čeprav ga je obvladal in bil na evropskem prvenstvu potem četrti za Nemčijo. »Študent mora vendarle že naslednje jutro v šolo, delavec v službo,« je premišljeval rojak, ki mu je, vsaj zdi se, še danes žal, da je izgubil v kvalifikacijah za elitno prvenstvo.
Med mojstri bojevanja
Takrat je izgubil z legendarnim Thomasom Bornom, nosilcem črnega pasu, znamenitim zvodnikom in kraljem hamburškega podzemlja. Ta je k sebi dolgo vabil tudi Miklavčiča, mu ponujal lokal, vendar ne, »poslušaj, Thomas, jaz nisem tak tip, saj še nobene ženske nisem udaril,« je ostal neomajen. Že prihodnje leto, 1982., so Karate-Tommyja v strelskem obračunu – hudo ranili. Srečno jo je odnesel. Dva njegova, SS-Klaus in Angie (iz razvpite zvodniške tolpe Nutella-Gang), pač ne. »Je pa Thomasu takrat uspelo očistiti Hamburg turške mafije...« Umrl je lani. Izdalo ga je srce.
V Parizu je potem nasproti stala premočna ameriška reprezentanca, katere član je bil med letoma 1968 in 1974 tudi znameniti Chuck Norris (10. dan). »Dvakrat sva se videla. Prvič v Hamburgu, kjer se je pripravljal za prikaz borilnih veščin. Skupaj z Jeffom Smithom (9. dan), Joejem Lewisom, Billom Wallaceom (10. dan) in Mikom Andersonom (dejanskim očetom tekmovalnega karateja in kickboxinga), je bil v zlati generaciji tvorcev kontaktnega in tekmovalnega bojevanja. »Imel je izjemno tehniko,« je Miklavčič podoživljal tiste čase, čeprav priznava, da se mu je zdel v nasprotju z Wallaceom, s katerim je smel kot edini iz Evrope takrat ves teden trenirati v ameriški kasarni v Friedbergu, neprimerno arogantnejši. Poudarja, da so bili Evropejci, dokler niso videli teh ameriških vragolij, še povsem nerazgledani, »prej namreč nikoli nisem videl dvojnega krožnega udarca, takrat pa sem videl zgolj črto, tako hitro so ga izvajali«! Vedeti je treba, da so imeli vsi po vrsti za seboj že vojno v Koreji, Vietnamu ali Japonski, od koder so posrkali le najboljše. »Fantje, nam je rekel Wallace, vse izvajajte iz zadržka, pam, pam,« je nazorno pokazal Miklavčič ter poudaril, da je takšno izvajanje tudi za lastno zdravje (in sklepe) izrazito boljše. »Če pravilno udariš, prav nič ne boli,« je obrazložil, četudi je pred tabo ovira iz lesa, siporeksa, po tri komade skupaj je znal Lojz večkrat razkosati!
In če ne bi prijatelj Sepp Patterer tako nenadno umrl, bi se z Wallaceom na stara leta družno še enkrat udarili. To bi bil nekakšen poslednji boj, kakršen je bil, denimo, v filmu Maščevalec, v katerem je svojo vlogo odigral prav Wallace. Tak je bil dogovor.
Že davno pred tem se je Miklavčič, leta 1981, ko je do svetovne titule spravil Fritza Bissota, vrnil v Zagorje ob Savi. Sin Sašo je moral v šolo. Saj so ga še vabili nazaj, a je še tisto leto dotedanji zagorski klub preimenoval v Klub borilnih veščin Pon-Do-Kwan, prevzel trenersko delo, dal pobudo za ustanovitev Kickboxing zveze Slovenije, postal pomočnik selektorja, nagradila sta ga tako OKS kot mesto Zagorje, leta 1997 je znal na SP v kickboxingu v Gdansku tudi odločilno svetovati Dejanu Zavcu, ki se je vse odtlej boril – le še v boksu. Še vedno pa je njegov največji uspeh: »Da sem toliko mladih spravil s ceste!«
