Avstrijski kmet Johann z vasi ob zaledenelem jezeru v visokogorju v hlevu krmi 15 živali. Tolikšno je namreč povprečje števila živali alpske hribovske kmetije, kjer lokalna mlekarna mleko plačuje tudi po 50 centov za liter. A niti pri tej ceni se ekonomika kmečkega gospodarstva ne izide, od nekje mora dobiti še drugi, če ne še tretji del prihodka. Eno izmed opravil je zimsko pluženje ceste. Vprašal sem ga, koliko je strojna traktorska ura? Brez odlašanja je odgovoril, da za čiščenje in posipanje ceste s svojim velikim traktorjem dobi 67 evrov. Nisem imel prave predstave, kaj to pomeni. In sem vprašal. Prijatelju kmetu, ki ima tudi velik traktor, se je zasmejalo: »Kaj praviš? Pri nas za oranje hektarja polja dobiš nekaj več kot 40 evrov, za 20 evrov pokuriš nafte. Hektar spreten traktorist namreč obdela v dobri uri. Ko sem dodal, da kmet dobi za t. i. zimsko pripravljenost celih 8000 evrov, tako kot nekateri naši profesorji, ne, je malce zinil. No, še bolj sem zinil sam, ko je Johann dodal, da je samo lani v treh mesecih zime na cesti zaslužil 17.000 evrov.
A ni to prav fino, sediš in čakaš, da boš morda plužil ceste. Pa ni čisto tako. Če v hlevu ne bi imel tistih 15 krav in jih poleti ne bi pasel v gorah in ne bi kosil travnikov pod domačijo, mu zimsko delo cestarja ne bi pripadlo, pa če bi mu mama kupila še tako velik traktor. Zapora in omejevanje prostega trga menda zavirata razvoj, žebrajo verujoči v neoliberalistično doktrino, ki delavca obravnava kot steklenico, strošek pač, zato ga odpustiš, če to veleva vizija dobička.
Johann bi se moral do konca zapiti, da bi ga odpustili, bi ga že prej po prstih, saj mu drugi ne bi dovolili spodkopavati ustroja jezerske skupnosti. Priznal je, da si v otroštvu ni nikoli mislil, da bo z malim traktorjem čistil in šmirglal led, da se bodo turisti lahko drsali. Za konec sem ga vprašal, kako se mu splača kositi strme travnike okoli hleva. Tudi tokrat je imel odgovor na dlani: »Uh, ko se zjutraj zbudijo, najraje vidijo krave na paši, pa jih spuščamo ven. Malo več je dela, splača se ne, a ljudje pridejo zaradi slike in zjutraj toplega mleka.«
