Ljudje so sledili ideji

Najlepšo zgodbo o omrežjih sem slišal, ko so Ekologi brez meja pripravili prvo akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Nekako tako je šla: ko smo imeli prvi sestanek, nas je prišlo pet. Na naslednji sestanek nas je prišlo deset. Potem 15, vendar sta dva odstopila, češ da akcija nima perspektive. Nato smo začeli dobivati sporočila po elektronski pošti. Deset, 20, 50 sporočil na dan. In v nekem trenutku smo spoznali, da akcijo podpira 10.000 ljudi. Zdelo se nam je neverjetno. Čez pet dni smo ugotovili, da bo Slovenijo čistilo 50.000 ljudi. Na dan akcije jih je prišlo 270.000.

Od kepe do plazu

Zgodba o akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu je zgodba o kepici, ki sproži veliko kepo, ta pa se spremeni v neverjeten snežni plaz.

Omrežje slovenskih Ekologov brez meja je nastajalo podobno kot v drugih državah, denimo v Estoniji, kjer so čistilno akcijo začeli leta 2008. Na začetku so bili preprosta ideja in nekaj zanesenjakov. Ti zanesenjaki so vedeli nekaj o informacijskih tehnologijah in o tem, kako tehnološke novosti uporabiti za družbeno akcijo. Kepica se je spremenila v neverjeten plaz. Podobno kot v Estoniji in Sloveniji so ekološke akcije potekale še marsikje po svetu. Več milijonov ljudi je sodelovalo pri čiščenju divjih odlagališč odpadkov, črnih deponij, majhnih in velikih okoljskih svinjarij. Najbolj navdušujoč pa je način, kako je nastalo čistilno omrežje.

Mene, denimo, je pred akcijo poklical Dule, znanec, ki sem ga pred dvema desetletjema srečeval trikrat na teden, potem pa se 20 let nisva videla. Kar je pripovedoval, je zvenelo rahlo fantastično, a hkrati dovolj zanimivo, da sem si idejo zapomnil. Čez tri mesece je vsa država brenčala od domislice, da bi jo lahko očistili v enem dnevu. Dule je, domnevam, z idejo seznanil več deset znancev. Takih, ki jih ni slišal 15 let. In kar je najbolj zanimivo – niti on ni verjel, da bo akcija množična. Morda bo državo čistilo nekaj 100 ljudi.

Vrata se odpirajo

Ko sem se pogovarjal z Ekologi brez meja, so pripovedovali enako zgodbo. Imeli so lepo idejo, pričakovali so, da se bo akciji pridružilo nekaj 100 ljudi. Potem so predsednika republike Danila Türka prosili, ali bi jih sprejel. Predsednik jih je sprejel, s tem pa je postalo jasno, da to ni nenavadna domislica skupine navdušencev, ampak ideja, ki je vredna pozornosti. In tudi podpore. Skupinici, ki se je sestajala v prostorih predmestne krajevne skupnosti, so se začela odpirati vrata. Zaradi zanimive govorice so hitro postali privlačni za medije, zaradi zavračanja političnega organiziranja pa so hitro pritegnili pozornost najširšega števila ljudi. V nekaj tednih je obveljalo, da Ekologi brez meja ne potrebujejo političnih strank. Te pa bi hkrati obveljale za nevredne zaupanja, če se lokalni strankarski odbori ne bi pridružili akciji. Ekologi brez meja so pravila igre, ki veljajo v državi, vsaj za en dan postavili na glavo.

In formalno omrežje Ekologov brez meja? Upravni odbor, nadzorni odbor, svetovalni odbor, disciplinska komisija … Omrežje, ki ga ima skoraj vsako društvo. Zakaj so torej Ekologi brez meja lahko na divja odlagališča pripeljali 270.000 ljudi? Zato, ker so ljudem ponudili čisto idejo. In ljudje so se z njo povezali.